22. Apr 2020 | Blog knjiznica, Novice
23. aprila že od leta 1995 v sako leto praznujemo Svetovni dan knjige in avtorskih pravic, čeprav bi si tako pomembna stvar zaslužila svetovno celo leto. UNESCO je vsakoletni dogodek organiziral v želji po promociji branja, založništva in avtorskih pravic.
Prav na ta dan je namreč leta 1616 umrl prvi romanopisec Miguel de Cervantes in ideja o svetovnem dnevu knjige kot počastitvi tega znamenitega avtorja se je porodila Vicentu Clavelu Andrésu, španskemu piscu in prevajalcu. Zanimivost: na isti dan je umrl tudi znameniti angleški dramatik William Shakespeare.
Ponoči pa imamo Svetovno noč knjige, tako da veste, kaj lahko počnete ponoči.
V Srednji šoli Slovenska Bistrica je to tudi čas, ko vsako leto na pogovoru v živo gostimo pomembnega slovenskega pisatelja in doslej smo se družili z Andrejem Blatnikom, Goranom Vojnovičem, Dragom Jančarjem, Ferijem Lainščkom, … Letos smo povabili slovenskega mojstra kriminalke, Mariborčana Avgusta Demšarja, ki pa se nam iz vsem znanih razlogov ni mogel pridružiti.
Avgust Demšar
Avgust Demšar piše “whodunit” oziroma “kdo je kriv” kriminalke, pri katerih je najpomembneje, da začneš pripoved s truplom, potem pa glavni lik — v Demšarjevem primeru inšpektor Martin Vrenko — išče storilca, vmes pa nam v pomoč seveda nastavlja ključe, tudi bralci iščemo krivca. Pri svojem pisanju karseda dosledno upošteva pravila pisanja detektivskega romana, ki jih je nastavil Van Dine, vendar v svojem delu analizira aktualno politično in družbeno resničnost.
Demšar je izjemno plodovit pisec: Olje na balkonu (2007), Retrospektiva (2008), Tanek led (2009), Evropa (2010), Hotel Abbazia (2011), Obsedenosti v času krize (2012), Miloš (2013), Pohorska transverzala (2016), Otok (2018), Cerkev (2020). Za svoje romane prejel tudi štiri nominacije za “resne” literarne nagrade, in sicer za Delov Kresnik, s katerim vsako leto nagradijo najboljši roman preteklega leta.
Njegovi prvi trije romani bodo oživeli tudi kot televizijska serija o primerih inšpektorja Vrenka. Ker je trenutno najboljši čas za branje, vas vabim, da poiščete katerega od njegovih romanov na Biblosu ali v naši šolski knjižnici, kjer se lahko dogovorimo tudi za izposojo po pošti.
Prijetno branje vam želim,
Alenka Ajd Bratkovič
23. Apr 2019 | Blog knjiznica, Novice
(20 let knjižnice Srednje šole Slovenska Bistrica)
Branje je temelj učenja, razmišljanja in izražanja idej. Knjiga je v zadnjih desetih letih spreminjala svojo podobo in distribucijske kanale. S samo enim klikom na zaslonu si jo lahko pretočimo na pametno napravo in že lahko beremo. Knjige so vmes dobile obliko interaktivnih aplikacij, kjer lahko dostopamo do dodatne vsebine, se sprehajamo po poglavjih, si ogledamo vključeni video ali fotografije, celo poslušamo lahko avtorja, ki nam bere, medtem ko se besedilo počasi usklajeno z zvočno podobo pomika navzgor.
A vseeno ti revolucionarni premiki na srečo (še) niso ubili tiskane knjige. Počasi jo ubija upad bralnih navad. Smo v času, ko se marsikdo celo pohvali, da ne bere, ker je to brez zveze, izguba časa, ker ni kul in tako naprej.
Branje tiskane knjige omogoča veliko bolj zbrano bralno izkušnjo kot brskanje za informacijami po spletu, kjer človek zgolj površinsko preletava slike in kratke opise, koristne in uporabne informacije pa počasi in vztrajno prekrivajo lažne novice, vabila k revolucionarno hitremu zaslužku in instant lepotnim rešitvam, zrežiranim slikam osebnih doživetij, mačjim videom in obloženim krožnikom …
S tiskano knjigo poskrbimo, da se pamet iz naših glav ne preseli v pametne naprave. Papir ne sproža neželenih dražjajev, besede so na svojem mestu in v pravilnem vrstnem redu, v povezavi s taktilno izkušnjo in vonjem knjige dobimo “multimedijsko” izkušnjo brez primere. Se še spomnite, kako diši sveže natisnjena knjiga? Pa tista rahlo porumenela, ki jo najdeš v bukvarni ali na podstrešju pri stari mami?
Knjiga ti bogati besedni zaklad, s katerim lahko izražaš svoje misli, razumeš ideje drugih v širšem kontekstu, se naučiš sporočilo najprej razvozlati, šele potem odreagirati nanj — eno od neželenih smeti predstavljajo polpismeni populistični komentarji pod objavami na družbenih omrežjih. Si res želimo beketati, namesto da bi izražali artikulirane misli, podkrepljene z znanjem?
V dvajsetih letih smo našim dijakom priskrbeli več kot 12000 knjižnih enot. Da bi vam ponudili vpogled v razmišljanje avtorjev in podlage nastanka aktualnih književnih izdelkov, vsako leto v goste povabimo kakega zanimivega pisca. Letos nas je obiskal Tadej Golob, obrtniški mojster pisane besede, ki je po nekaj različnih literarnih izletih svoje poslanstvo našel v biografiji in kriminalki, nekoč zapostavljenemu žanru, danes pa obliki družbene književnosti.
Mi obljubimo, da se bomo trudili tudi naslednjih dvajset let, vi pa nam obljubite, da boste obiskali knjižnico, kjer knjige vsak dan nestrpno čakajo, da pridete ponje in jih posvojite za dva tedna. Za to vam bodo dale več, kot si mislite.
Alenka Ajd Bratkovič
Fotografije: Nino Verdnik
19. Okt 2018 | Blog knjiznica, Novice
Še včeraj v knjižnici Srednje šole Slovenska Bistrica, danes (12. 10. 2018) na največjem svetovnem knjižnem sejmu v Frankfurtu. Za knjižničarko in veliko ljubiteljico knjig je kratek izlet na knjižni sejem izvrstno doživetje. Ne gre za klasični sejem, kjer se sprehajaš od stojnice do stojnice in izbiraš knjige, ampak za povsem specializirani dogodek, na katerem se vse vrti okoli založništva in knjigotrštva. Pisatelji, literarni agenti in založniki na sejmu predvsem sklepajo posle. Tukaj se prve tri dni dogovarjajo o izdajah prevodov, prenosih avtorskih pravic in založniških pogodbah, konec tedna pa je sejem odprt tudi za splošno javnost.
Sprehod po sejemskem poslopju je precej utrudljiv, a ponudba razstavljavcev je taka, da pritegne. Prvi korak je bil sprehod po mednarodni založniški ponudbi v dvorani 5.0, kjer je med drugim stala tudi slovenska stojnica, na kateri so se predstavile založbe Goga, Miš, Pivec, Sanje, Sodobnost International, Mladinska knjiga in Beletrina. Slovenija bo častna gostja leta 2022. Letos je bila častna gostja sejma Gruzija.
Sledil je obisk grške stojnice, kjer je v okviru promocije antologije BalkaNoir, ki je izšla junija letos v grščini pri založbi Kastaniotis Editions, Grški kulturni sklad organiziral okroglo mizo o balkanskem noirju.
Sodelovali so Vassilis Danellis in Yannis Ragos, grška pisca in urednika antologije, romunski pisec in založnik Bogdan Hrib (založba Editura Tritonic), hrvaški pisec in založnik Ivan Sršen (založba Sandorf) in Renato Bratkovič, pisec in organizator Alibija, mednarodnega noir književnega festivala. Skupaj so ugotovili, da je balkanski noir novi trend in da se lahko povsem enakopravno kosa z nordijskim in ameriškim ― še več, balkanski pisci radi eksperimentirajo in za razliko od omenjenih prebijajo meje obrazcev žanra.
Po eno nadstropje je bilo namenjeno založnikom knjig s področja umetnosti in dizajna ter snovalcem učbenikov, ki pokrivajo naravoslovje, družboslovje, jezikoslovje, medicino … Ugotavljam, da na tem področju marsikatero državo po zahtevnosti in nivoju znanja prekašamo. Presenetili so me predvsem azijski razstavljavci.
Med stojnicami je svojo imela tudi Organizacija združenih narodov. Ste vedeli, da splošna deklaracija o človekovih pravicah praznuje sedemdeset let?
V paviljonu, ki po obliki spominja na školjko, do njega pa se sprehodiš po rdeči preprogi, se je nahajala predstavitev prevodnega leposlovja (seveda v nemščino) nedavno preminule Ursule K. Le Guin, ki je ustvarjala v znanstvenofantastičnem žanru.
Pozornost je pritegnilo tudi področje otroške književnosti in fantazijskega leposlovja, kjer so konec tedna priredili tudi tako imenovano “cosplay” oziroma dogodek, na katerem se obiskovalci preoblečejo v like svojih priljubljenih literarnih del.
Čeprav ― kot rečeno ― na sejmu ne moreš kupiti knjig, je dogodek vredno doživeti. Po vseh Frankfurtih po Frankfurtu v Ljubljani se je prijetno izgubiti med naslovi, ki se bodo šele znašli na naših policah v prihodnjem letu ali dveh. Morda se katera od novosti takrat znajde tudi v naši knjižnici, o čemer vas, dragi dijaki, seveda z veseljem obvestim!
Alenka Ajd Bratkovič
24. Apr 2018 | Blog knjiznica, Novice
Pogled v šolsko knjižnico
Bertolt Brecht je nekoč dejal, da za knjigo ni najhujše, če je zažgana, ampak da ostane neprebrana. Če bi Brecht delal v knjižnici, bi najbrž dodal še, da je enako hudo, če si je ne izposodiš.
Od leta 2005 smo vključeni v sistem COBISS in od takrat je v naši šolski knjižnici Sofoklejeva Antigona “bestseller”, saj je bila izposojena 619-krat. S tem nočem reči, da je to veliko, saj govorimo o obdobju 13 let, na šoli pa imamo vsako leto okrog 100 dijakov prvih letnikov.
Antigona je pač zvezda, ker je obvezna za dijake, ki komaj dobro stopijo v srednjo šolo. Sledi cel kup obveznega čtiva in šele na 48. mestu najdemo prvo neobvezno kakovostno leposlovno delo, To noč sem jo videl Draga Jančarja. Izposojena je bila 74-krat.
O pomenu in pozitivnem vplivu branja na razvoj mladostnika sem že pisala, zato je to stanje stvari dokaz, da moramo za bralno kulturo — zlasti v času, ko mora knjiga tekmovati za pozornost s toliko tehničnimi igračkami in družbenimi mediji — še bolj zavzeto skrbeti.
Janja Rakuš
Če že govorimo o “rekordih”, je prav, da pogledamo še na drugo stran. Torej na najmanj izposojane knjige. Izpostavljam dve. Prva je Električna zadrga naše sokrajanke, sicer mednarodno uveljavljene konceptualne umetnice, gledališke režiserke, vizualne ustvarjalke, filmarke in pisateljice Janje Rakuš.
V vsem tem času je ni še nihče gostil pri sebi doma. Že dejstvo, da izhaja iz našega okolja, bi nas moralo spodbuditi, da jo podpremo. Najmanj, kar lahko storimo, je, da si izposodimo njeno knjigo, jo preberemo in o njej povemo svojim prijateljem. Ne stane nič.
Je pa rekel Brecht tudi: “Knjiga je orožje, vzemi jo v roke.”
Ta misel se mi je utrnila, ko sem v roke vzela drugo knjigo, ki je še nihče ni odnesel domov — bila pa je dvakrat izposojena za eno šolsko uro. Njen naslov je Seks za telebane. Takrat je morala najbrž biti uporabljena kot orožje ali pa je preprosto šla skozi veliko rok »telebanov«. Nihče si je namreč ni izposodil za domov, čeprav je najbolj uničena knjiga v knjižnici.
Telebani ali ne, knjige nas naučijo različne stvari in ko jih vrnete knjižničarki, boste bogatejši, kot pa takrat, ko ste si jo izposodili.
Kdor ne bere, živi samo eno, kdor bere, pa tisoč življenj. Poskusite vzeti v roke tudi kako knjigo, ki je ni na seznamu obveznega branja. Začnite na strani najmanj izposojenih in zna se zgoditi, da vas čaka fantastično potovanje in edina nevarnost je, da si boste morda želeli še.
Alenka Ajd Bratkovič
6. Feb 2018 | Blog knjiznica, Novice
Ob dnevu kulture se človek mora za trenutek ustaviti in premisliti. Koliko kulture nam pravzaprav sredi potrošniške mrzlice, ki nas žene od izdelka do izdelka, od ene blagovne znamke k drugi, sploh še ostane?
Koliko kulturnih dni, ki nam vsake toliko postrežejo tudi z brezplačno porcijo kulture, preživimo v galeriji, gledališču, knjigarni, … Ne, veliko zabavneje se je drenjati v trgovskih središčih, kjer se kultura začne in konča pri tem, da pred blagajno spustimo predse nekoga, ki ima samo en izdelek, da morda pridržimo vrata v dvigalo nekomu, ki je počasnejši od nas in pozdravimo znanca, ki smo ga slučajno opazili, ko smo dvignili oči z zaslona pametnega telefona.
Ampak kultura je toliko več kot to! Kultura je bistvo naroda. Kultura je jezik, za katerega smo načrtno začeli skrbeti leta 1550 s prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku. Kultura je brezčasna poteza s čopičem katerega od naših slikarjev. Kultura je kos melodije, ki ostane v ušesu. Kultura je stisnjena pest igralca, ki doživeto interpretira besede upornega dramatika. Kultura je ritem in rima pesnika, ki nam je pustil himno in dva dneva, na katera nas vsaj od zunaj spomnijo na obisk posvečenih ustanov. Kultura je kader v filmu, ki smo ga gledali z odprtimi usti kot otroci. Kultura je zamrznjen trenutek z nekom, ki ga že dolgo več ni.
In kultura, dragi moji, je obisk knjižnice v šoli, pa čeprav samo za to, da dočakate naslednjo šolsko uro. Da, tih pogovor, s katerim ne motiš drugih, je kultura. Da ne govorim o praznih plastenkah in plastičnih skodelicah za kavo, o papirju, v katerem je bil zavit vaš sendvič — kultura je, da jih odložiš tja, kamor spadajo.
Zato se splača spodbujati kulturo v mladem človeku: kultura se začne s “kul”! In tisti, ki boste kul, ki boste svojim rojakom pustili delček tistega, kar smo našteli zgoraj, boste za vselej zapisani v narodovem spominu, pa čeprav v spominu zgolj enega pripadnika naroda, ki ste mu kdaj polepšali trenutek. Ustvarjajte in spremljajte ustvarjanje drugih. Pletite mreže iz kulturnih vezi namesto virtualnih, družite se v resničnem življenju in vlagajte energijo v otipljive dosežke. Stopite skupaj, samo skupaj ste močni. Samo skupaj ste lahko kul in druge okužite s kulturo. Samo skupaj lahko spremenite svet na bolje.
Kje boste začeli? Kje boste kul?
Alenka Ajd Bratkovič
