V nedeljo, 8. 10. 2024, se je ob deseti uri zjutraj začelo naše potovanje do Limburga ob Lahnu v Nemčiji. Po dolgem potovanju smo se zvečer utrujeni od težkega dneva namestili pri družinah naših gostiteljev.
V ponedeljek smo se že v zgodnjih urah odpravili v šolo, kjer so nas seznanili s šolskimi pravili in programom, ki smo ga izvajali v naslednjih dneh. Po šoli smo nekateri s svojimi partnerji odšli nakupovat, nekateri v McDonald’s … Preživeli smo lep preostanek dneva, ko smo se še bolj spoznali in odkrivali razlike med Slovenijo in Nemčijo.
V torek smo se odpravili v Köln, v katerem smo preživeli lep dan, obiskali smo različne destinacije, med drugimi tudi slavno katedralo, ki se imenuje po mestu Köln. Premagati smo morali 550 stopnic. Med izzivom smo se večkrat ustavili in želeli odnehati, ampak na koncu smo vsi uspeli priti na vrh, kjer nas je pričakal prekrasen pogled na mesto, ki je bil vreden mučenja s stopnicami. Obiskali smo tudi božični sejem, na katerem smo lahko preizkusili tradicionalne jedi Nemčije. Za češnjo na vrhu torte smo ta dan obiskali tudi muzej športa, ki se nahaja ob čokoladnem muzeju. Kot si lahko mislite, smo bili vsi zelo zadovoljni.
V sredo smo obiskali mesto Frankfurt, ki je znano tudi kot nemški New York. Mesto je ogromno, zato bi se brez naših gostiteljev brez dvoma izgubili. Povzpeli smo se na eno izmed stolpnic, od koder smo občudovali lep razgled na mesto in njegovo okolico. Večino dneva smo preživeli v družbi naših nemških prijateljev, s katerimi smo spletli močne vezi. Obiskali smo tudi muzej Dialog, v katerem smo se preizkusili v doživljanju življenja slepe in slabovidne osebe. Ugotovili smo, da večina od nas ne bi preživela. Zvečer smo še spakirali kovčke, ki so bili gotovo za nekaj kilogramov težji kot ob prihodu v Nemčijo. S težkim srcem smo odšli spat, saj smo vedeli, da se bomo morali naslednji dan posloviti od naših novih prijateljev.
V četrtek smo bili pri pouku z Nemci, kjer smo lahko videli, da je slovenski šolski sistem 100-odstotno boljši kot pa nemški. Po končanem pouku je sledilo prehitro slovo od naših nemških prijateljev. S težkim srcem, polnim novih spominov, doživetij in izkušenj, smo se odpravili na dolgo pot domov.
Če ne bi bilo izmenjave Erasmus, če se ne bi ob začetku leta odločili prijaviti na izmenjavo, se ne bi verjetno nikoli srečali z našimi nemškimi partnerji, z njihovim načinom življenja, s kulturo … Zato sem zelo hvaležna, da sem lahko z Erasmusom potovala, doživljala in spoznavala kulturo, narodno raznolikost in predvsem pridobila dobre prijatelje za celo življenje.
Nina Gajšek, 1. a