Znameniti slovenski jezikovni portal Fran.si samostalnik KULTURA razloži kot “skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja”. Če izpostavimo besedno zvezo vrednote človeške družbe, nikakor ne moremo mimo načina vedenja in odnosa do drugih ljudi.
Če smo v “realnem” življenju in komunikaciji ena na ena še kulturni, uvidevni in sočutni z drugimi, se s prehodom odnosov na digitalne medije, zlasti spletne forume in družbena omrežja (se pravi tako imenovani virtualni svet), pojmovanje kulture velikokrat zniža na nizek nivo. Še zlasti, kadar je sporočevalec skrit za avatarji in izmišljenimi imeni. Maska — pa ne tista, ki ščiti druge ljudi pred okužbo — nam daje nekakšno potuho, da kriterije, s katerimi neko komunikacijo označimo za žaljivo, ali nek govor prepoznamo kot sovražni govor, znižamo na nivo, ki ni ravno primeren.
Ne zavedamo pa se, da obstajajo algoritmi, ki tovrstno komunikacijo znajo razkrinkati, ki prepoznajo osebe, skrite za generičnimi profili, ki znajo identificirati tudi napravo, s katere neko sporočilo izvira, in dejstvo, da ko nekaj na spletu objaviš, tam tudi ostane. Za vselej.
A to, da nas bo nekdo nekoč odkril, ni najhujše. Nepremišljene izjave, žalitve in napadi lahko pustijo nepopravljive posledice v življenju žrtve.
Velikokrat ne gre za resnično zlobo ali zlonamernost posameznikov, ampak za pomanjkanje stika s še eno razlago pojma kultura (Fran.si: dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja) — branje knjig, poslušanje klasične glasbe, gledanje gledaliških predstav in umetniških filmov, skratka zgodb, v katerih se poistovetimo z liki, ki so nam blizu, jih občudujemo in jim hočemo biti podobni in ko naredijo nekaj, česar mi niti v sanjah ne bi mogli, se porajajo vprašanja, na katera si skušamo odgovoriti. In potem razumemo, zakaj so ravnali tako, kot so. In tako pridobimo empatijo, sočutje … Ali pa se naučimo postaviti v kožo tistih, ki so žrtve nerazumnih dejanj ali okoliščin, za katere niso nič krivi.
Če boste imeli možnost videti madžarski film Upam, da naslednjič umreš (https://www.imdb.com/title/tt8529512/), si ga vsekakor oglejte. V tem primeru sicer ne gre za sovražni govor, gre pa za zlorabo zaupanja glavne junakinje, 16-letne Eszter, ki se je močno zaljubljena v učitelja angleščine, vanjo pa je zaljubljen sošolec, ki digitalno “zamaskiran” v učitelja Eszter zmanipulira do poskusa samomora.
Na književnem področju pa vam lahko postrežem z dvema naslovoma: Tista noč Kate McCaffrey govori o posledicah nepremišljenih objav na družbenih omrežjih in Laž Care Santos pa o lažnih identitetah na spletu.
Toplo priporočam!
Alenka Ajd Bratkovič, knjižničarka
