Strokovna ekskurzija v Nemčijo
V okviru DOVID je strokovna ekskurzija za dijake 3. in 4. letnika metalurški tehnik obvezna, za dijake 2. in 3. letnika gimnazije in ekonomski tehnik pa je prosta izbira.
Strokovna ekskurzija je namenjena spoznavanju metalurgije in njene veje proizvodnje čistih kovin ter zlitin. Obisk Fraunhofer CSP inštituta v Halle je priložnost, kjer dijaki spoznajo velikost industrijskih naprav v namene razvoja in raziskav. S tehničnega vidika je ogled te inštitucije izrednega pomena.
V sklopu te ekskurzije se bomo srečali tudi z rokodelskimi spretnostmi kovanja izdelkov in izdelavo unikatnih izdelkov iz kovine in zlitin. Ogled Leipziga, Dresdna in Prage z znamenitostmi bo še dodatno obogatil vpogled na zgodovino in uporabnost določenih zlitin.
LEIPZIG, HALLE, DRESDEN in PRAGA, 12.–14. 12. 2024
Prosimo, da si s starši priložen program natančno preberete. Cena ekskurzije je odvisna od števila prijav. Na ekskurzijo se prijavite preko prijavnice, ki jo najdete na spletni strani šole. Program, prijavnica in soglasje staršev so dostopni na spletni strani šole v razdelku ekskurzije.
Prosimo, da si soglasje staršev z udeležbo na ekskurziji natisnete in podpisanega prinesete mentorju ekskurzije do 7. 10. 2024.
Prijava je potrjena s podpisanim soglasjem staršev in vplačano akontacijo za ekskurzijo. Za plačilo akontacije vam bo agencija na mail poslala položnico oz. podatke za plačilo le te. S plačilom akontacije veljajo pogoji poslovanja med vami in agencijo, tako da odjave niso več mogoče.
Ekskurzije bodo izvedene, če se na posamezno destinacijo prijavi vsaj 35 dijakov, največje število dijakov na avtobusu je 45.
Dr. Samo Semenič
LEIPZIG – DRESDEN – PRAGA – SŠSB
Prijavnica na ekskurzijo in SOGLASJE STARŠEV – PROSTA IZBIRA
PRIJAVNICA ZA EKSKURZIJO-LEIPZIG, HALLE in DRESDEN 2024-SŠSB
Ekskurzije 2025
V okviru DOVID – prosta izbira lahko v šolskem letu 2024/2025 dijaki 1., 2. in 3. letnika izbirate med naslednjimi destinacijami ekskurzij:
RIM, 26. 3.–29. 3. 2025
Program za Rim
Prijava: https://orel-travel.si/events/e7a1dff 2-5398-4858-a0a1-82395c0df29a
ORLOVO GNEZDO, SALZBURG IN MÜNCHEN, 19.–20. 6. 2025
Program:
Orlovo gnezdo Salzburg in München junij 2025
Prijava: https://forms.office.com/e/TiMejatAcS
Prosimo, da s starši priložene programe natančno preberete. Cena ekskurzije je odvisna od števila prijav.
Prijava na ekskurzije
Na ekskurzijo se prijavite preko zgornje spletne povezave (link), direktno na turistično agencijo.
Beleži se vrstni red prijavljanja. V primeru večjega števila prijavljenih, bodo prej prijavljeni dijaki imeli prednost. Spletna povezava za prijave bo aktivna od ponedeljka, 23. 9. 2024, od 21. ure do vključno petka, 4. 10. 2024.
Z udeležbo na ekskurziji se morajo strinjati tudi starši oz. zakoniti zastopniki in podpisati Prijavnico in soglasje staršev z udeležbo na ekskurziji.
Prijavnica na ekskurzijo in SOGLASJE STARŠEV
Prosimo, da soglasje natisnete in podpisanega prinesete mentorici ekskurzij do 4. 10. 2024.
Prijava je potrjena s podpisanim soglasjem staršev in vplačano akontacijo za ekskurzijo. Za plačilo akontacije vam bo agencija na vaš elektronski naslov poslala račun. S plačilom akontacije veljajo pogoji poslovanja med vami in agencijo, tako da odjave niso več možne.
Ekskurzije bodo izvedene, če se na posamezno destinacijo prijavi vsaj 30 dijakov, največje število dijakov na avtobusu je 43. Za dva avtobusa mora biti prijavljenih vsaj 70 dijakov, največje število prijavljenih pa je 86.
Jasna Županič, prof.
Nous n’oublierons jamais (Nikoli ne bomo pozabili)
13. marca v zgodnjih jutranjih urah se je 56 dijakov skupaj s štirimi učitelji spremljevalci odpravilo izpred naše šole do zagrebškega letališča. Od tam smo polni pričakovanj poleteli proti eni izmed najlepših destinacij, ki jih je Srednja šola Slovenska Bistrica v zadnjih letih ponudila svojim dijakom – proti Parizu, Franciji.
Po prihodu v francosko prestolnico smo se z vodičem Izakom odpravili na panoramski ogled. Pot nas je vodila do prekrasne palače Versailles, kjer smo se sprehodili skozi sobane kralja Ludvika XIV. in tudi po njegovih znamenitih vrtovih. Po skupnem ogledu smo lahko še sami raziskovali mesto Versailles, nakar je sledila pot do hotela in zaslužen počitek.
Drugi dan se je začel z zajtrkom v hotelu. Ko smo se okrepčani pripravili na nove dogodivščine, smo se z metrojem odpravili do najbolj priljubljene destinacije – Eifflovega stolpa, kjer smo z višine 330 metrov imeli popoln razgled na celoten Pariz. Nastale so še zadnje fotografije pred tem znamenitim stolpom, nato pa smo se z metrojem zapeljali do Louvra.
Tam smo imeli dve uri in pol časa, da si skrbno ogledamo vsaj del umetnin, ki jih muzej ponuja. Med njimi je tudi seveda vsem najbolj znana Mona Liza. Sam muzej poleg razstavljenih slik ponuja tudi ogled kron nekdanjih vladarjev Francije, ki so prav tako svojevrstne umetnine. Večer smo preživeli na Montmartu, ki ga krasi prečudovita cerkev Sacre Coeur. To je obenem tudi odlična razgledna točka nad Parizom in tako smo lahko osvetljeni Eifflov stolp občudovali še ponoči. Sledila je vožnja proti hotelu v poznih večernih urah.
Predzadnji pariški dan se je prav tako začel zelo zgodaj. Po zajtrku smo se z metrojem odpravili na številne oglede, ki jih je za nas odpiral novi dan. Najprej smo se zapeljali do sodne palače, kjer smo si ogledali, kako so njeni prostori izgledali v preteklosti. Kmalu zatem smo se odpravili do znamenite Notre-Dame, ki je še vedno v fazi prenavljanja po požaru, ki jo je prizadel leta 2019. Žal katedrala za javnost ni odprta, zato smo si jo lahko ogledali le od zunaj. Z metrojem nas je pot vodila do Hotels des Invalides, mesta, kjer se nahaja grobnica znamenitega vojščaka Napoleona Bonaparta. Od tam smo se nato peš odpravili do Elizejskih poljan, kjer smo dočakali zasluženi odmor za kosilo in seveda nekaj prostega časa.
Po kosilu smo se sprehajali in odkrivali mesto, pri tem pa smo nekateri naleteli celo na slovensko mladinsko rokometno reprezentanco in se z njimi tudi slikali! Odpravili smo se še proti reki Seni, po kateri smo se zapeljali z ladjico. Zadnji večer smo preživeli v študentski četrti. Zjutraj pa smo se po zajtrku odpravili na pot proti domu in tako še zadnjič pomahali Parizu v pozdrav.
Ta izlet bo vsem ostal v zelo lepem spominu. Videli smo mnogo novega in se hkrati tudi nekaj naučili. Začutili smo utrip Pariza in vsi se lahko strinjamo, da se še bomo vrnili.
Ema Samastur, 3. a
Foto: Ema Samastur, Gregor Artnik
Dijaki SŠSB odkrivali lepote Beograda in Novega Sada
V petek, 13. 10. 2023, smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na ekskurzijo v Beograd in Novi Sad. Po prečkanju meje s Hrvaško smo se najprej peljali mimo Zagreba, nato pa smo pot nadaljevali v smeri Slavonskega Broda.
Po prečkanju meje s Srbijo smo v opoldanskem času prispeli v Beograd, glavno mesto Srbije. Najprej smo imeli prosti čas v nakupovalnem centru Ušće, da smo se lahko okrepčali, nato pa nas je avtobus zapeljal po mestu, mi pa smo tako občudovali znamenitosti mesta.
Blizu Trga republike nas je pričakala vodnica, ki nas je popeljala do najrazličnejših znamenitosti in nam pripovedovala o njihovi zgodovini. Sprehodili smo se do spomenika kneza Mihajla, ogledali smo si Univerzo v Beogradu in Študentski trg, šli smo mimo Sveta tankov na Kalemegdanu do Zmagovalca … Preden smo odšli v hotel, smo se ustavili pri nakupovalnem centru Rajićeva, kjer smo imeli še nekaj prostega časa.
V večernih urah smo prispeli v hotel, ob osmih pa nas je čakala večerja na Skadarliji, kjer smo uživali v dobri hrani in glasbi. Pred odhodom je do nas prišla še igralka, ki je imitirala meščanko iz druge polovice 19. st. Zrecitirala nam je nekaj pesmi, med njimi tudi Zdravljico in nam pripovedovala o zgodovini Skadarlije.
Po zajtrku v hotelu smo se naslednji dan najprej odpravili na Avalo. Na poti tja smo videli spomenik ruskim letalcem, tam pa smo si najprej ogledali spomenik neznanemu vojaku. Po tem smo se z dvigalom povzpeli na stolp na Avali, s katerega smo uživali v čudovitem razgledu. Ogledali smo si tudi stadion Crvene zvezde, pred katerim stoji kip Rajka Mitića, nato pa je sledil ogled Muzeja Jugoslavije na Dedinjah. Del tega muzeja sta tudi Hiša cvetja, kjer je pokopan Josip Broz Tito, ob njem tudi njegova žena Jovanka Broz, in Stari muzej, v katerem so shranjena protokolarna darila, ki jih je prejel Josip Broz Tito.
Po kratki vožnji smo prispeli do Muzeja Nikole Tesle, kjer smo si ogledali film o njegovi življenjski poti, prav tako pa so nam pokazali, kako delujejo nekateri njegovi izumi. Za tem smo si ogledali stolnico srbske pravoslavne cerkve, ki z bogatimi mozaiki velja za eno največjih cerkva na svetu.
Po ogledu smo se odpravili do najnovejšega, fascinantnega trgovskega centra Galerija, največjega nakupovalnega centra jugovzhodne Evrope. Investitorji iz Združenih arabskih emiratov ob Savi gradijo mondeni »Beograd na vodi«, katerega del so nakupovalni center, najvišja stolpnica v Srbiji s 168 m – Kula Beograd oz. beograjski stolp in številne druge stavbe, mnoge med temi še v gradnji.
Popoldne smo se poslovili od Beograda in se odpeljali proti Novemu Sadu, do katerega smo prispeli v večernih urah. Po večerji smo se sprehodili po centru mesta, ki smo ga lahko kasneje tudi sami odkrivali.
Zadnji dan ekskurzije smo začeli z ogledom mesta, ki nam ga je predstavila lokalna vodnica. Ogledali smo si mestno hišo, rimskokatoliško cerkev svete Marije, spomenik Svetozarju Miletiću, spomenik Jovanu Jovanoviću Zmaju, Dunavsko ulico… Nato pa smo se peš odpravili do Petrovaradina, kjer smo se povzpeli do Petrovaradinske trdnjave, imenovane Gibraltar na Donavi. Tam smo imeli nekaj prostega časa, nato pa smo se odpravili do Štranda, novosadske plaže, ki smo jo sami raziskali. Po ogledu plaže smo se odpeljali do trgovskega centra 
Promenada, kjer smo še zadnjič pred odhodom imeli prosti čas. Zatem je sledilo slovo tudi od Novega Sada.
Polni prijetnih vtisov in doživetij smo se odpravili domov v smeri Fruške Gore in Rume, v Slovensko Bistrico pa smo prispeli okoli desete ure zvečer.
Neja in Neža Kosajnč, Vanesa Brezner in Eva Podgrajšek
Izbirna ekskurzija na Nizozemsko, 20. – 24. 4. 2023
V četrtek, 20. 4. 2023, ob 17. uri se je nas 55 dijakov skupaj s štirimi profesoricami odpravilo proti Nizozemski. Po petnajstih urah vožnje z avtobusom, na katerem smo seveda tudi spali, smo okrog 7. ure zjutraj naslednji dan končno prečkali mejo dežele tulipanov. Bilo je več kot vredno.
Po polurni vožnji po nizozemski avtocesti, kjer smo si zavzeto ogledovali okolico – vsepovsod so bili pašniki, na katerih so se pasle krave frizijke, ki so postale kar simbol te dežele, in pa oglasne table, ki so bile napisane včasih v nizozemščini, veliko pa jih je bilo tudi v angleščini, smo prišli v Haanse-Schans, kjer je bil naš prvi ogled. Idilična nizozemska vasica z mlini na veter in obkrožena z vodo, kjer smo posneli ogromno fotografij, je (bila) veliko več kot samo to. Znana je namreč po dolgoletni sirarski tradiciji, priča pa smo bili tudi postopku izdelave cokel v enem izmed muzejev, kjer so nam pokazali izdelavo le-teh. Ta je bila kombinirano ročna in strojna. Trajalo je le pičlih pet minut, da so bile narejene, imeli pa smo jih tudi možnost kupiti v tamkajšnji trgovini.
Po dveh urah sprehajanja po čudovitem nizozemskem podeželju nas je avtobus odpeljal do našega hostla Via Amsterdam, kjer smo se nato razporedili v naše sobe in se malce odpočili od naporne vožnje. Zvečer pa smo se (z javnim prevozom!) podali na naše prvo raziskovanje nizozemske prestolnice. Ker nas je bila večina prvič tu, smo se zelo navdušili nad arhitekturo – mogočne stavbe ob glavnem kanalu, ki so malce spominjale na britanski slog stavb, le s to razliko, da imajo te meščanske hiše nekoliko poševno pročelno steno. Hiše so namreč ozke, z ozkim stopniščem, zato so vso pohištvo morali spravljati skozi okna po vrvi, ki je bila obešena na škripcu pod streho. Teža različnih materialov je steno očino malo nagnila. Sicer pa leži kar 40 % države nižje od vodne gladine, od koder tudi ime Nizozemska. Mimo nas so švigali kolesarji po zelo urejenih in širokih kolesarskih cestah, ki jih nismo bili navajeni, zato smo se jim morali kar naprej umikati, da nas ne bi podrli na tla.
Ko govorimo o Amsterdamu, seveda ne moremo mimo rdeče četrti (to je edini del v mestu, katere hiše so imele zavese, ki so bile rdeče, zato tudi takšno ime) – gre za dele mesta, ki je znano po prostituciji, saj je namreč na Nizozemskem le-ta legalna. Zvečer smo se utrujeni z metrojem vrnili v naš hostel, kjer so imeli (skoraj) vsak večer ob 20. uri neko aktivnost za goste in tisti dan so bile na vrsti karaoke. Pel je lahko vsak, ki si je to želel, zabave in smeha tako zagotovo ni manjkalo.
Naslednji dan smo se po obilnem zajtrku odpravili na naše nadaljnje oglede: mesti Den Haag, kjer smo si od zunaj ogledali kraljevo rezidenco in parlament in se sprehodili po mestu. Nato pa nas je avtobus, čeprav to ni bilo navedeno v programu, odpeljal do prekrasne peščene plaže Scheveningen ob Severnem morju, kjer voda poleti ne doseže več kot dvajset stopinj, a se Nizozemci tam zelo radi kopajo. Sprehodili smo se do vode, nekateri pa so nabrali tudi nekaj školjk. Naša zadnja postojanka za ta dan je bil pristaniško mesto Rotterdam. Najprej smo se ustavili pri tamkajšnji pokriti tržnici, kjer smo imeli prosti čas in smo lahko tudi nekaj pojedli. Nato smo odšli še v cerkev svetega Lovrenca, ki je najbolj znana cerkev v Rotterdamu in posledično zelo pomembna za tamkajšnjo škofijo in regijo Južno Holandijo na splošno, kamor smo se med drugim zatekli pred močnim dežjem. Slabo vreme žal ni ponehalo, a mi smo morali iti naprej – po kakšnih 15 minutah hoje smo pred sabo zagledali na glavo obrnjene hiše, ki so bile zgrajene pred petdesetimi leti in so že postale ikonične za drugo največje nizozemsko mesto. Med potjo do avtobusa smo se tudi ustavili pri starem delu pristanišča, saj kot sem že prej omenila, gre za pristaniško mesto z največjim pristaniščem v Evropi. No, za konec pa smo se na tisto sobotno popoldne ustavili še v parku Kinderdijku, ki je bil naša druga nizozemska podeželska lokacija na tej ekskurziji. Kot že prej omenjen Haanse-Schans je tudi ta znan po mlinih na veter in neokrnjeni naravi. Tu smo si ogledali tudi kratek film o nastanku polderjev, prečrpavanju vode, ki je še danes prisotno, sicer z električnimi črpalkami, nekoč pa so to delo opravili mlini na veter. Ti so bili pomembni tudi za mlinarstvo, mlinarji pa so v njih tudi živeli skromno in v težkih razmerah.
Naslednji dan smo se že z omenjenim javnim prevozom in potem še tramvajem ponovno odpeljali v Amsterdam, a tokrat ne v center. Čakal nas je ogled Rijksmuseuma, kjer so razstavljena najznamenitejša dela nizozemskih umetnikov, kot je Van Gogh, videli pa smo tudi lahko nekaj sodobne umetnosti izpred nekaj let. Poslopje je bilo ogromno s pripadajočim vrtom s fontano, kjer so imeli dostop na zunanjih površinah med drugim tudi kolesarji, ob čemer smo bili kar malce presenečeni. Ravno zaradi velike površine si nismo uspeli ogledati popolnoma vsega, saj smo imeli za ogled le dve uri časa. Toda zagotovo noben ni izpustil Rembrandta in njegovega najbolj znanega dela Nočna straža. Sledile so tri ure prostega časa, nato pa smo se odpravili še v Hišo Anne Frank, kjer žal nismo smeli fotografirati, pa vendar smo se naučili veliko novega o njenem težkem življenju med drugo svetovno vojno, njeno otroštvo in zgodba sta bila zelo ganljiva še posebej, če ju povežemo z aktualnim dogajanjem v Ukrajini, ki žal traja že eno leto. Potem ko smo se vrnili v hotel, smo že morali spakirati naše stvari, saj nas je naslednji dan čakal let v Ljubljano.
Zadnji dan naše ekskurzije smo se odpravili še na našo čisto zadnjo destinacijo in to je bil nič drugega kot Keukenhof in najbolj znana razstava tulipanov – cvetličarstvo je tu zares pomembna gospodarska panoga, saj tulipane izvažajo po celem svetu. Ta ogled smo dodobra izkoristili. Še zadnjič smo si lahko napasli naše oči s prostranimi polji tulipanov na obrobju vrtov z raznoraznimi gredicami teh lepih pisanih cvetlic, ki pa se prvotno niso pojavili na nizozemskih oziroma takratnih holandskih tleh. Prvič so namreč zrasli v Turčiji in so jih šele po 1560 prinesli sem. Tulipani so v Evropo prispeli predvsem zaradi svojih čebulnic, za katere je ljudstvo takrat verjelo, da so užitne. Šele čez čas so ljudje ugotovili, da niso namenjene za prehranjevanje, temveč preprosto samo za občudovanje cvetov.
Nato pa nas je čakal odhod na letališče in novica, da je naš let za dve uri prestavljen, saj so letalo namreč morali očistiti, kar je bilo na nek način smešno, a to je pomenilo, da smo bili v tej odlični državi vseeno malo dlje, če pogledamo sliko z dobre plati J. Na koncu smo uspešno pristali na brniškem letališču, kjer nas je že čakal prevoz nazaj v Slovensko Bistrico.
Menim, da je in tudi še bo ta ekskurzija vsem ostala v lepem spominu. V Slovenijo smo se vrnili polni znanja, izkušenj in srečni, da smo vse to doživeli v teh žal prekratkih štirih dneh. Het was geweldig!
Sergeja Vogrinec, 3. b
Ekskurzije 2022/2023
V okviru OIV – prosta izbira lahko v šolskem letu 2022/2023 dijaki izbirate med naslednjimi destinacijami ekskurzij:
BEOGRAD IN NOVI SAD, 21.–23. 10. 2022, program: Beograd in Novi Sad SŠSB
AMSTERDAM IN NIZOZEMSKO PODEŽELJE, 19.–23. 4. 2023, program: Nizozemska in Amsterdam SSSB
DUNAJ, 11. 3. 2023, program: Dunaj-SŠSB 2023
Prosimo, da si s starši priložene programe natančno preberete. Cena ekskurzije je odvisna od števila prijav.
Prijava na ekskurzije
Prijava na ekskurzije je mogoča preko spletnega obrazca (povezava spodaj ob imenu destinacije), od torka, 13. septembra, do nedelje, 18. septembra 2022.
AMSTERDAM IN NIZOZEMSKO PODEŽELJE
Beleži se vrstni red prijavljanja. V primeru večjega števila prijavljenih, bodo prej prijavljeni dijaki imeli prednost. V spletno prijavo je treba priložiti tudi podpisano in skenirano Prijavnico in soglasje staršev z udeležbo na ekskurziji. Prosimo, da si ga natisnete in pazljivo preberete.
Prijavnica in soglasje staršev z udeležbo na ekskurziji
Prijava je potrjena s podpisanim soglasjem staršev in vplačano akontacijo za ekskurzijo. Za plačilo akontacije vam bo agencija na mail poslala položnico oz. podatke za plačilo. S plačilom akontacije veljajo pogoji poslovanja med vami in agencijo, tako da odjave niso več možne.
Ekskurzije bodo izvedene, če se na posamezno destinacijo prijavi vsaj 30 dijakov, največje število dijakov na avtobusu je 43. Za dva avtobusa mora biti prijavljenih vsaj 70 dijakov, največje število prijavljenih pa je 86.
Jasna Županič, prof.
Prijave na fakultativne ekskurzije
Po pregledu prijavljenih na fakultativne ekskurzije vas obveščam, da se je do danes zjutraj prijavilo na ekskurzijo v Pariz 25 dijakov, za Toskano 68, Dunaj 19, Beograd 14 in nihče za München.
Iz navedenih številk je torej razbrati, da se letos ne bo izvedla ekskurzija v München in Beograd. Zato prosim dijake, ki so prijavljeni za Beograd, da razmislijo, če bi se prijavili na katero drugo destinacijo.
Ker so za Pariz, Toskano in Dunaj še razpoložljivi sedeži na avtobusih, podaljšujemo rok za prijavo – do vključno tega ponedeljka, 5. oktobra. Prijavite se, kot že veste, preko šolske spletne strani.
O plačilu akontacije in ceni za Pariz v primeru manjšega števila dijakov vas bom seznanila v naslednjem tednu.
Mentorica ekskurzij Jasna Županič
Naravoslovni dan za 1. A, 1. B in 1. Č
V petek, 12. junija 2015, bomo izvedli naravoslovni dan v slovenski Istri.
Odhod izpred šole bo ob 6.15 (zbiranje od 6. ure dalje).
Informacije o naravoslovnem dnevu si lahko ogledate tudi na spletnem naslovu: http://naravoslovni-izleti.famnit.upr.si/sl/naravoslovni-dnevi.
Predviden urnik:
9.00 – 10.00 uvodno predavanje
10.00 – 11.00 prevoz do Strunjana ter malica
11.00 – 15.00 vodenje in terenski del
15.00 – 17.00 prosto (čas za kosilo,sprehod, kopanje …)
20.00 – 20.30 predviden povratek domov
Priporočena oprema:
– kapa, sončna krema, brisača
– obutev primerna za hojo po spolzkem terenu in vodi
– laboratorijske pincete
Dodatno:
– maska za potapljanje
– malica (za tiste, ki imate naročeno malico v šoli, bo malica pripravljena, ostali prinesite malico s seboj)
Mihaela Pišek in aktiv naravoslovja
Ekskurzije 2021/22
Ekskurzija v češko prestolnico (13.–15. maj 2022)
Praga – čudovito staro mesto s številnimi znamenitostmi je že od nekdaj vabilo mnoge obiskovalce. Karlov most, Hradčani in Staromestni trg si želijo videti ljudje z vseh koncev sveta. Pozdravi jih Vltava, ki je burila domišljijo skladatelja Bedricha Smetane, in jih zaziblje na svojih valovih.
Na dan odhoda smo se že ponoči polni pričakovanj in vznemirjeni zbrali pred šolo in se z avtobusom odpravili na pot. V Avstriji smo naredili kratek postanek, nato pa smo se odpeljali proti mestecu Češki Krumlov. Presenečeni nad lepoto arhitekture in prijaznostjo ljudi smo se kljub rahlemu dežju z veseljem sprehodili po starem mestnem jedru, ki je del Unescove liste kulturne dediščine. Znano je po posebnem načinu gradnje. Grad je na nas pustil poseben pečat. Ob pogledu nanj so se nam v misli prikradle besede veličasten, prelep, čudovit … Po ogledu smo se odpeljali do Čeških Budejovic. Sprehodili smo se po mestu in mestnem jedru, trg, ki se je odprl pred nami, nas je pustil brez sape. Seveda pa smo videli tudi slovito pivovarno Budvar. Sledila je pot proti Pragi, kjer smo se nastanili v hotelu, pojedli večerjo, nato pa se odpravili na kratek sprehod po enem najlepših evropskih mest.
Naslednji dan smo morali že zgodaj vstati, saj je bil pred nami dolg in zanimiv dan. Najprej smo si ogledali Plečnikovo cerkev Srca Jezusovega. Cerkev je zgrajena v značilnem Plečnikovem slogu; velika ura na modernem zvoniku nekako spominja na ročno. Polni ponosa, da je v Pragi pustil sledi slovenski arhitekt, smo se odpravili naprej in se sprehodili do soseske Žižkov, kjer smo videli manjše židovsko pokopališče. Kasneje smo se odpravili do grajskega kompleksa Hradčani. Naleteli smo na veliko gnečo, zato smo si ogledali le grad, ne pa tudi Zlate uličke. Ogledali smo si še znamenito katedralo svetega Vida, ki velja za najmogočnejšo cerkev na Češkem. Pred cerkvijo smo na trgu poslušali godbo na pihala, nato pa smo pot nadaljevali do Karlovega mostu. Karlov most je znan zgodovinski most, zgrajen v začetku 15. stoletja pod pokroviteljstvom kralja Karla IV. Ko smo se sami sprehodili čezenj, nam je s pogledom sledilo trideset velikih kamnitih baročnih kipov. Iz Karlovega mostu smo pot nadaljevali v Staromestni trg, ki predstavlja srce stare Prage. Ogledali smo si tudi staro mestno hišo, kjer smo opazovali mimohod apostolov na astronomski uri. Le-ta je tretja najstarejša ura na svetu in še vedno deluje. Zanimivo je, da še vedno točno kaže položaj Lune in Sonca ter različne astronomske podatke. Ustavili smo se še pred Karlovo univerzo, ki je najstarejša v srednji Evropi. Sprehodili smo se do Vaclavskega trga, nato pa se vrnili v hotel, kjer smo pojedli večerjo in se družili.
Zadnji dan smo si še iz ladjice, ki nas je popeljala po Vltavi, ogledali Prago in se od nje poslovili. Odpravili smo se proti mestecu Hluboka, kjer smo si za slovo od glavnega mesta Češke ogledali še graščino iz 13. stoletja. Po ogledu smo se z avtobusom vsi utrujeni odpeljali proti Sloveniji.
Na poti proti domu sem v mislih še enkrat podoživela vse dogodke treh čudovitih dni in si obljubila, da se bom v prihodnosti še kdaj vrnila na »knedličke« in »gulaš« ter da bom nekoč poiskala gostišče, kjer je Švejk »razdiral« svoje šale.
Iva Plavec, 1. b
Vtisi iz Benetk
Na sončno sobotno jutro, 23. aprila, smo se dijakinje in dijaki Srednje šole Slovenska Bistrica odpravili na izbirno ekskurzijo v Benetke. Pred šolskim dvoriščem nas je v zgodnjih urah pričakal avtobus in polni pričakovanj smo kmalu zapustili domač kraj. Po dolgih, a zanimivih petih urah vožnje smo končno prispeli v Benetke.
Tam smo se najprej sprehodili po tem znamenitem mestu, si ogledali obljuden Markov trg in se naužili lepot beneške arhitekture. Nato smo se peš odpravili do največjega mosta v Benetkah. Razgled je bil res fantastičen. Sledilo je nekaj ur samostojnega pohoda po plavajočem mestu. Vsak se je odpravil raziskovat svoj kotiček, nekateri pa so odšli na festival Biennale. Tudi tam je bilo krasno.
Po tako dolgem dnevu smo bili že zelo lačni, zato smo kar se da hitro poiskali restavracijo z okusno, a ne predrago hrano. Italijanska kulinarika je zares na mestu, pravo razvajanje za brbončice. S polnimi želodci smo tako prehodili še preostanek mesta in si ga za vedno vtisnili v spomin.
Ob šesti uri popoldan smo se zbrali pred ladjico, ki nas je zapeljala nazaj na kopno. Začelo je rahlo deževati, a kljub padavinam smo se na poti nazaj zelo zabavali. Domov smo se vrnili v poznih večernih urah. Bil je dan, ki ga ne bomo nikoli pozabili.
Larisa Mesarič in Lori Zafošnik, 1. b
Ekskurzije 2019/20
V okviru OIV ali IND – prosta izbira so bile v šolskem letu 2019/2020 načrtovane naslednje ekskurzije:
- MADRID in TOLEDO, 25. – 27. 10. 2019: MADRID-SŠSB-2020
- NIZOZEMSKA, 8. – 10. 5. 2020: NIZOZEMSKA-SŠSB-2020
- DUNAJ, 18. 4. 2020: Dunaj SŠSB-2020
Ekskurzije niso bile izvedene zaradi Corona virusa.
Ekskurzije 2018/2019
Vse poti vodijo v Rim, 1. – 3. marec 2019
Eno največjih mest v Evropi, ki slovi po svoji kulturi, lepoti in razgibanosti, smo si v štirih dneh ogledali tudi mi. V spremljavi lepega vremena smo začutili utrip glavnega mesta Italije, ko smo spoznavali njegove znamenitosti. Ena izmed postojank – Kapitolski trg, na katerem stoji Palazzo dei Conservatori (ena izmed treh palač), nam je s svojo bogato zbirko eksponatov povedala veliko o italijanski zgodovini. To smo še podrobneje spoznali z ogledom veličastnega Koloseja iz antike, ki nas je ponesel na mesto, kjer so pred malo manj kot 2000 leti potekale gladiatorske igre.
Na griču Palatin smo si ogledali rimske forume, ki predstavljajo politično, versko in komercialno središče starega Rima ter nadaljevali pot do cesarskih forumov Trajana, Avgusta in Cezarja. Stari Rimljani so se zelo radi družili v termah, zato smo del antičnega življenjskega utripa skušali ujeti tudi mi, in sicer v Karakalovih termah.
Sprehodili smo se po uradnem prebivališču papeža, Vatikanu. Izročilo pravi, da so tukaj po mučenju pokopali apostola Petra, prvega rimskega škofa. V popoldanskih urah smo se sprehodili po trgu Navona do Španskih stopnic in vodnjaka Trevi, ki je zaradi izjemne lepote služil kot kulisa najlepšim prizorom italijanskih filmov. Občudovali smo tudi Panteon in Beneški trg.
Kaj je treba vedeti, kadar obiščemo Fontano di Trevi? Vsak, ki se želi še kdaj vrniti v Rim, mora v vodnjak vreči novčič. S hrbtom se obrneš proti fontani, primeš novčič v desno roko in ga vržeš čez levo ramo. Pri tem si nekaj zaželiš in želja se ti bo izpolnila. Tako naj bi se v enem dnevu v fontani nabralo okoli 3000 evrov, letno pa kar 700.000 evrov. Fontana di Trevi tako velja za eno najbogatejših fontan na svetu.
Na dan vrnitve smo se vozili ob vznožju Tiburtinskih gričev do mesteca Tivoli, kjer smo naredili postanek za ogled Hadrijanove vile, nad katero bdi UNESCO, in nato nadaljevali z ogledom Bologne. Izkušnja je bila navsezadnje zelo lepa in vznemirljiva, kar je povzročilo, da je bila naša vožnja proti domu namenjena predvsem spancu. J
Živa Gril, 3. b
Še nekaj zanimivosti, ki so se nam najbolj vtisnile v spomin:
Španske stopnice: Španske stopnice veljajo za najširše v Evropi. Stopnic je 138 in povezujejo dva čudovita rimska trga: Piazzo Dispagna in Piazzo Trinita dei Monti. V 18. stoletju sta načrt zanje izdelala arhitekta Francesco de Sanctis in Alessandro Specchi. Na vrhu stopnic se nahaja cerkev Trinita dei Monti.
Mia Kukovič, Lucija Žilavec, Tina Cafuta in Nina Cafuta, 3. a
Michelangelo je bil italijanski kipar, arhitekt, slikar in pesnik. Njegova najbolj znana dela so poslikava stropa Sikstinske kapele in freska Poslednja sodba na oltarni steni te kapele, kipi David, Mojzes in Pietà, grobnica Medičejcev in med arhitekturami kupola bazilike svetega Petra v Vatikanu. Med njimi se nama je najbolj vtisnila v spomin njegova freska Poslednja sodba. Pri slikanju je uporabil veliko modre barve, zaradi česar izstopa med njegovimi poslikavami. In kaj je takega na modri barvi? Modra barva je bila v njegovem času najdražja barva, zato se je le redko uporabljala. To lahko opazimo na vseh slikah, razen na zadnji, ki jo je financiral sam cesar.
Niko Justinek in Urška Hozjan, 3. b
Ekskurzije 2017/2018
Letos smo potovali na Poljsko
23. marca 2018 smo se dijaki naše šole odpravili na tridnevno ekskurzijo na Poljsko. Na dan prihoda smo si ogledali stari industrijski del mesta Katovice, ki ga je zaznamovala industrijska revolucija in pospešen razvoj premogovništva ter termoelektrarn v obdobju socializma, po drugi svetovni vojni. Katovice so prestolnica Šlezije, ki je najpomembnejša in industrijsko največja regija komunistične Poljske. Tam smo si ogledali staro mestno jedro in njen muzej.
Sledil je ogled rudarskega naselja Nikiszowiec, v katerem je bila prikazana vsa zgodovina tega kraja. Popoldne smo se odpeljali proti Auschwitzu, ki je bilo v času druge svetovne vojne delovno in uničevalno taborišče. Sestavljeno je bilo iz dveh delov. Iz koncentracijskega taborišča Auschwitz I. in uničevalnega taborišča Auschwitz II. oz. Auschwitz-Birkenau. Ob pogledih na osebne predmete ljudi, ki so bivali v taboriščih, smo se vsi zamislili ob kruti zgodovini človeštva. Smo mnenja, da bi Auschwitz moral obiskati vsak.
Naslednji dan je sledil ogled Krakova, milijonskega mesta, ki je do leta 1596 veljal za poljsko prestolnico ter je še danes eno najlepših mest. Doživeli smo pestro dogajanje Rynek Glownyja – največjega trga v Evropi, v času cvetne nedelje, okušali njihovo zelo okusno tradicionalno hrano, kot so zapiekanke in piroge, ter si ogledali srednjeveška stara vrata. Okoli trga se bohotijo stare zgodovinske hiše in cerkve, v sredini trga pa se nahaja stavba Sukiennice, kjer so združeni stolp mestne hiše, cerkev Svetega Adalberta in spomenik Adamu Mickiewiczu. Prav tako smo bili navdušeni nad mogočnostjo in lepoto gradu Wawel. Dolga stoletja je bil Krakov ne samo glavno mesto nekdanje Poljske, ampak tudi središče monarhične in duhovne vlade, katere predstavniki so živeli v tem gradu. Ena najlepših stavb v Krakovu, ki smo si jih ogledali, pa je vsekakor baročna cerkev svetega Petra in Pavla, ki je zgrajena po zgledu rimske cerkve.
V času druge svetovne vojne je večina Judov živela v židovski četrti Kazimierz, kjer smo lahko videli, v kakšnih razmerah so Judje takrat živeli.
Zadnji dan smo se na poti domov ustavili v Olomucu na Češkem. Na trgu smo lahko videli vodnjak in obelisk ter astronomsko uro, ki so jo ustvarili v obdobju komunizma. Vsebuje figure, ki vsak dan opoldne odigrajo majhno predstavo, ki je zanimiva predvsem za turiste. Nato smo si ogledali katedralo svetega Vaclava, ki je zgrajena v neogotskem slogu in ima enega najvišjih stolpov na Češkem. Pot smo nadaljevali proti Brnu, ustavili pa smo se na območju Austerlitza, kjer je potekala ena najslavnejših Napoleonovih bitk (leta 1805). Proti Sloveniji smo se odpravili precej izčrpani, vendar polni znanja in zanimivostih o Poljski, ki bodo za vedno ostale v našem spominu.
Zarja Radulovič, 1. a, in Živa Gril, 2. b
Ekskurzije 2016/2017
Beograd in Novi Sad 17. – 19. 3. 2017
Staromoden Balkan na moderen način
Zbrana družba se je v petek, 17. 3. 2017, ob 2.13 odpravila proti Beogradu in Novem Sadu.
Nočna vožnja, ki je minila mirno, brez večjih zastojev in zapletov, nas je pripeljala do Avale. Razgled z osamelca v tej regiji je bil zares neverjeten. Pot smo nadaljevali do dela Beograda, ki se imenuje Dedinje. Kratek razgled po Marakani, stadionu Crvene zvezde ter obisk Hiše cvetja, kjer je pokopan Josip Broz – Tito, so prikazali, kakšno veličino je predstavljala Jugoslavija v njenih najboljših letih.
Sledil je sprehod po Beogradu in prosti čas s prvimi čevapčiči. Kasnejši sprehod po mestu in hoja na Kalemegdan sta pustila dobre vtise o sončni prestolnici Srbije. Napočil je čas za nastanitev v hotelu in nabiranje novih moči za naslednji dan. Soboto smo pričeli z ogledom Muzeja Nikole Tesle. Dan smo nadaljevali z obiskom težko pričakovanega dela Beograda, imenovanega Skadarlija. Ulica z najboljšimi dobrotami z žara daleč naokoli je postregla z izjemno okusnostjo tipičnih balkanskih dobrot.
 |
 |
Nato smo krenili proti Novemu Sadu, ki nas je navdušil z njegovo uglajenostjo in mirnostjo. Hotel Vojvodina je bil prijeten za nastanitev in tudi uživali smo bolj kot v Hotelu Srbija v Beogradu. Zvečer nam je preostalo toliko časa, da smo si privoščili večerni sprehod po mestu. Nedeljsko jutro je prišlo prehitro in že se je bližal odhod. Naredili smo hiter obhod po trdnjavi v centru mesta in občudovali razgled na mesto.
Poslovili smo se od Srbije in se odpravili proti domu z novo izkušnjo v žepu in z novimi prijatelji.
Žiga Orešič, 4. b
Galerija fotografij iz Beograda
Sicilija, biser Sredozemlja, 23. – 26. 3. 2017
V četrtek, 23. 3. 2017, smo se prvi in tretji letniki Srednje šole Slovenska Bistrica s profesorico Jasno Županič odpravili na ekskurzijo na sončno Sicilijo.
V zgodnjih jutranjih urah smo se z manjšim avtobusom odpravili na letališče v Treviso. Po poletu, ki je trajal približno uro in pol, smo pristali na letališču Palermo. Sledil je ogled središča mesta in normanske palače, ki je bila zelo veličastna in razkošna. Spoznali smo tudi trinakrio, grb Sicilije, in se poučili o njenem pomenu. Ker je bil za nami dolg in naporen dan, smo se odpravili proti hotelu v bližini mesta Cefalu.
Naslednji dan je sledil ogled tega majhnega obmorskega mesteca, ki se nam je vtisnil v spomin zaradi okusnega sladoleda, imenovanega gelato. Naš izkušen vodič, Tomaž Pšenica, nas je vodil po mestu in nam razkazoval mestne znamenitosti, kot so katedrala in srednjeveška pralnica.
Nato smo se odpravili proti Dolini templjev v Agrigentu, ki je na južni strani otoka. Med vožnjo smo opazovali razgibano in cvetočo pokrajino. Presenetilo nas je, da je tako zelena in hribovita. Po dolgi vožnji smo končno prispeli v sončen Agrigento. Ogledali smo si templje iz grške preteklosti, ki so zelo dobro ohranjeni, tako da so nanje ljubosumni sami Grki. V popoldanskih urah smo se odpravili proti hotelu v majhnem letoviškem mestu Letojanni. Na poti smo lahko videli veličasten ognjenik Etna. Gostinci so bili zelo prijazni in so nas postregli s tradicionalno sicilijansko kulinariko, ki je bila zelo okusna in zanimiva.
Tretji dan je bil zelo razburljiv, saj smo si ogledali Etno, ki je bila takrat aktivna. To nas je še bolj navdušilo. Majhna skupina dijakinj in profesorica smo se z gondolo odpravile do vrtoglavih 2500 m. Razgled je bil veličasten. Osupnila nas je slikovita in prostrana pokrajina, ki jo je izoblikoval ognjenik. Po eni uri raziskovanja smo se odpravili proti Siracusi, mestu, znanem po limonah in arheološkem najdišču. Tukaj smo pokušali tudi tradicionalno sicilijansko hrano, kot so arancini, cannoli in gelato. Sledil je ogled grškega in rimskega gledališča, ki sta bila skoraj popolnoma ohranjena. Pot nas je vodila v Catanio, kjer smo spoznali živahen utrip mesta. Ogledali smo si tudi obelisk, spomenik, ki ga je držal kip slona.
Napočil je zadnji dan. Zgodaj zjutraj smo se nekatera dekleta odpravila na bližnjo plažo, da še zadnjič užijemo morje. Bilo je razburkano, vendar je bilo vreme zelo lepo in toplo. Naš šofer Giuseppe nas je odpeljal v zelo znano in turistično mesto Taormina. V preteklosti ga je obiskalo veliko znanih umetnikov in ustvarjalcev. Čas je hitro mineval in že smo prispeli do Palerma, kjer smo si ogledali še hrib Monreale. Tam smo občudovali znamenito katedralo, ki jo je vladar Rogerij II. podaril mestu. Vtisnila se nam je v spomin po svojih zlatih mozaikih in prizorih iz Svetega pisma.
V poznih večernih urah smo z letališča Palermo poleteli nazaj v notranjost Italije, kjer nas je čakal avtobus. Vožnja v Slovenijo je bila naporna in dolga, vendar nas je evforija preteklih dni ohranjala navdušene. Izkušnja je bila neprecenljiva in enkratna. Imeli smo najboljšega vodiča, ki nas je na zanimiv način poučil o kulturi in kulinariki Sicilije. Z veseljem bi to izkušnjo ponovili!
Arrivederci!
Živa Gril in Eva Simonič, 1. b
Galerija fotografij s Sicilije 2017
Ekskurzije 2015/2016
Ekskurzija v Švico (17.–21. 3. 2016)
V mesecu marcu smo nekateri dijaki Srednje šole Slovenska Bistrica v okviru izbirnih vsebin odpotovali v Švico, deželo, znano po čokoladi, siru, točnih urah in seveda čudoviti pokrajini, z vseh strani obdani z Alpami. V petek 17. marca smo se v poznih večernih urah zbrali pred šolo. Sledila je nočna vožnja mimo Ljubljane do predora Karavanke, mimo Celovca, Salzburga, skozi avstrijsko Tirolsko do Lichtensteina.
Po dolgi vožnji smo končno prispeli do našega prvega cilja, Vaduza, ki je glavno mesto državice Liechtenstein, kjer nas je pričakalo čudovito sončno vreme in nas spremljalo vse do konca našega potepanja. Sledil je ogled mesta St. Gallen in nato še Züricha. V prostem času smo lahko med sprehajanjem po ulicah začutili utrip čudovitega mesta in uživali v posedanju ob jezeru, na sončku in opazovanju labodov. Naša zadnja postaja tistega dne so bili Renski slapovi, najbolj vodnati slapovi v Evropi, ki so nas malce poškropili in osvežili, pričarali so celo mavrico. Izmučeni, a vseeno navdušeni nad vsem, kar smo videli, smo se zvečer odpravili v hotel in nadoknadili neprespano noč.
Naslednji dan smo se razdelili v dve skupini. Nekateri so si ogledali glavno mesto Švice – Bern, druge pa je čakal težko pričakovan vzpon z zobato železnico na najvišjo postajo Evrope, postajo Jungfraujoch. Ta se nahaja na 3571 metrih nadmorske višine. Polni pričakovanj in vznemirjenja smo se peljali z železnico, grajeno konec 19. st. in odprto že leta 1912, vklesano v živo skalo. Vseskozi nas je spremljal pogled na čudovite zasnežene Alpe, mestoma se je pod snegom videl tudi pleistocenski led. Kmalu smo prispeli do vrha. Na vse strani se je razprostiral prečudovit pogled na štiritisočake. Občutek na takšni višini, s takšnim razgledom je res dober. Nismo pa imeli ravno veliko časa uživati ob pogledu na najdaljši ledenik Evrope, Aletsch s svojimi 23 km, saj smo morali ujeti zadnji vlak v dolino. Na hitro smo si ogledali še ledeno dvorano in se sprehodili skozi trgovinico čokolade Lindt. Tu pa se je izkazalo, da je švicarska čokolada res najboljša, saj se ji dva dijaka nikakor nista mogla upreti in sta se v čokoladnici zadržala malo predolgo in tako izgubila ostale. Ko se nam je že zelo mudilo, smo ju k sreči še pravočasno našli in se skupaj odpeljali v dolino, še vedno navdušeni nad pogledom na čudovito ledeniško dolino Grindelwald. Isti dan smo si ogledali še mesto Lucern. Velja za pravljično švicarsko mesto, saj so stavbe poslikane s čudovitimi freskami, ki odražajo bogato finančno in obrtno preteklost mesta. Tako nas je zadnji dan čakal še samo ogled Ženeve. Kot vsa ostala mesta, ki smo si jih ogledali, je tudi Ženeva nekaj posebnega.
Natovorjeni s čokolado, čudovitimi spomini in z ogromno fotografijami enkratnih trenutkov in čudovite pokrajine smo se odpravili nazaj proti Slov. Bistrici. Vrnili smo se v poznih večernih urah. Videli, spoznali in doživeli smo veliko novega, zanimivega in nepozabnega. Škoda le, da najboljše stvari vedno minejo prehitro.
Ana-Katarina Podlesnik, 2. a
Še ena nepozabna ekskurzija – Toskana in Elba
Prvega aprila smo se dijaki Srednje šole Slovenska Bistrica polni pričakovanj odpravili proti Italiji. Že ob štirih zjutraj smo se napotili proti meji v Sežani in v opoldanskih urah nekoliko utrujeni prišli v toskansko prestolnico Firence. Mesto je bilo srednjeveško središče evropske trgovine in velja za rojstno mesto italijanske renesanse. Ogledali smo si Dantejevo hišo, stolnico St. Maria del Fiore s slavno Brunelleschijevo kupolo in Giottovim Campanillom (zvonikom). Kljub temu, da notranjost zgradbe krasi nekaj izjemnih umetnin, deluje mogočna cerkev precej prazno. Nato smo se podali čez slikoviti most Ponte Vecchio, čez reko Arno, do četrti l’Oltrarno in palače Pitti, ki je največja tovrstna zgradba v mestu. Čeprav stroga zunanjost deluje enotno, so palačo zidali kar štiri stoletja. Tukaj so tri stoletja bivali člani družine Medici. Danes v njih domuje Galleria Palatina z izjemno zbirko umetnin. Razkošne dvorane, ki jih je med drugimi poslikal Pietro da Cortona, so polne dragocenega pohištva, kipov, porcelana ter izjemnih slik. Slednje so ustvarili Signorelli, Botticelli, Reni, Lippi, Raffaello, Tintoretto, Andrea del Sarto, Tizian, Caravaggio, Velazquez, Rubens, Van Dyck in Guercino.
V Firencah smo imeli nekaj prostega časa, tako da smo lahko pokukali v turistično manj obiskane ulice, se odpravili po nakupih in poskusili tradicionalne italijanske dobrote. Brez slavnega in precej dragega sladoleda oziroma gelata obisk Firenc zagotovo ne bi bil popoln! Za najlepši pogled na Firence smo se z avtobusom zapeljali še na Michelangelov trg in občudovali veličastno zlitje stavb in barv ob reki Arno. Nato smo se odpravili proti toskanski obali in se nastanili v hotelu ob obali med Livornom in Piombinom.
Naslednji dan smo bili kljub zgodnji uri polni energije in željni novih dogodivščin, ki so nas čakale na otoku Elba. Takoj po zajtrku smo se odpeljali v pristanišče Piombino, se vkrcali na trajekt in se po eni uri plovbe izkrcali v pristanišču Portoferrai. Pristaniško mestece nam je bilo še posebej všeč zaradi bližine morja in številnih restavracij ob obali, v katerih smo si privoščili tudi kosilo. Kasneje smo si ogledali še čudovito katedralo, cerkev S. Sacramento, Torre della Linguella, mestno hišo in Napoleonovo vilo San Martino. Napoleon je bil namreč leta 1813 v bitki pri Leipzigu poražen, zaradi česar so ga izgnali na otok Elba. Po kratki vožnji po zelenem otoku, mimo fotogeničnih vasic, smo prišli še do mesta Porto Azzuro, kjer smo si ogledali muzej mineralov. Otok je namreč geološko izredno raznolik, vulkanskega nastanka, zaradi česar je tudi poln raznolikih mineralov. Milo mediteransko podnebje pa ga je – za razliko od večine sredozemskih otokov – obdarilo z bujno subtropsko vegetacijo.
Zadnji dan smo se odpeljali še do znamenitega mesta Pisa. Na nas je pustil izjemen vtis predvsem trg Miracoli s katedralo Marije Vnebovzete, krstilnico in poševnim stolpom, ob katerem smo se seveda vsi fotografirali. Celoten trg je na seznamu Unescove kulturne dediščine. Katedrala je bila zgrajena že davnega leta 1063 iz čudovitih kosov belega marmorja. Notranjost je lepo okrašena z umetniškimi deli, freskami na stropu in talnimi mozaiki. Stolp so začeli graditi leta 1173. Da je zrasel do skoraj 56 metrov višine, sta morali miniti še skoraj dve stoletji. Od leta 2001 do letos je izgubil 2,5 centimetra svojega legendarnega nagiba. Dolgo je veljal za izjemno trd konservatorski oreh, kar je botrovalo nastanku najrazličnejših, tudi precej futurističnih načrtov njegove rešitve. V Pisi so sedaj prepričani, da sanacija, za katero so se naposled odločili, omogoča preživetje stolpa še vsaj dve stoletji ali celo tri. 2,5 cm poravnave je treba prišteti okoli 40 cm, za kolikor se je nagib stolpa (s 4,5 na 4,1 metrov) zmanjšal že v letih njegove sanacije pred vnovičnim odprtjem leta 2001. Najprej so utrdili prvo nadstropje stolpa, zatem pa segli globoko v njegove temelje in podzemlje. Teren pod stolpom so morali zamrzniti, da so lahko z armiranim betonom nadomestili starejše podporne elemente, zatem pa so stolp s pomočjo jeklenih kablov še zasidrali, kar 52 metrov globoko. Temelje so spodkopali in na strani stolpa, ki je nasprotna nagibu, uredili sistem, ki omogoča postopno redukcijo naklona. Meritve kažejo, da so imeli prav.
Nazadnje smo obiskali še mesto Lucca. Ogledali smo si izjemno ohranjeno srednjeveško mestno jedro: mestno obzidje, cerkev sv. Mihaela, stolnico sv. Martina, trg Anfiteatro, stolp Guinigi … V opoldanskih urah smo se začeli vračati proti Sloveniji in strinjali smo se, da je bilo naše potovanje polno dogodivščin, ki se jih bomo z veseljem spominjali. Zdravi, srečni in veseli smo se v večernih urah vrnili pred šolo, kjer so nas že čakali starši.
Toscana in Elba 2016 fotografije
Melanja Kropec in Lucija Skrbiš, 2. a
Ekskurzije 2014/2015
Čez Avstrijo v Nemčijo proti Berlinu
V četrtek, 16. 4. 2015, smo se dijaki Srednje šole Slovenska Bistrica odpravil proti Berlinu. Na pot smo se odpravili ob 20. uri in se vso noč vozili glavnemu mestu Nemčije naproti. Berlin je ena od 16. nemških zveznih dežel in hkrati eno najpomembnejših kulturnih, političnih, gospodarskih in prometnih središč Evrope.
Zgodaj zjutraj smo se najprej peljali na panoramski izlet po mestu, vse do hotela, kjer smo odložili prtljago, nato pa se peš odpravili do glavne železniške postaje Berlin Hauptbahnhof. Sprehodili smo se do nemškega parlamenta in kanclerkinega sedeža. Nato smo se odpravili do Brandenburških vrat. Na voljo smo imeli nekaj časa in si tako lahko sami ogledali Pariški trg in znamenito avenijo Pod lipami. Peš smo se odpravili na Potsdamerplatz. Med potjo smo se ustavili pri memorialu, posvečenemu holokavstu. Na Potsdamerplatzu smo imeli čas za kosilo in kak nakup. Ker smo v Berlin prišli prej, kot je bilo načrtovano, smo se odločili, da si ogledamo še berlinski živalski vrt, ki slovi po svoji velikosti in številu živalskih vrst. Navdušeni smo bili ob pogledih na redke ali pa zanimive živalske vrste! Zvečer pešačenje proti hotelu ni bil naš namen, zato smo se tja odpeljali z S-banom.
Naslednje jutro smo obiskali Alexandrov trg, ki je nekoč predstavljal središče vzhodnega Berlina. Tam smo si ogledali televizijski razgledni stolp in se tako povzpeli 203 metre visoko. Razgled je prečudovit in opazovanje majčkenih ljudi na cestah ti da občutek velikana. Po končanem ogledu smo se odpravili do nekdanjega mejnega prehoda med vzhodnim in zahodnim Berlinom – Checkpoint Charlie. Ogledali smo si tamkajšnji muzej, se pogovarjali o II. svetovni vojni ter njenih posledicah. Ko se je bližal čas kosila, smo se vrnili na Alexandrov trg in si privoščili nekaj za pod zob. Izkoristili smo še zadnji trenutek za nakupovanje ter izbiranje spominkov. V večernih urah smo se mimo Operne hiše odpravili na muzejski otok. Muzejski otok je kompleks muzejev. Leta 1841 je bil ta otok s kraljevsko uredbo strogo namenjen umestnosti. Takrat so na njem zgradili Altes Museum, Neues Museum, Alte Nationalgalerie (Stara narodna galerija), muzej Pergamon in Ägyptisches Museum (Egipčanski muzej), v katerem stoji doprsni kip Nefretete, ki je njegova največja dragocenost. Po končanih ogledih smo se vrnili v hotel.
Zadnji dan smo se po zajtrku odpravili v Potsdam, nekoč drugi sedež pruskih kraljev in nemških cesarjev, ki so si tu zgradili svojo rezidenco. Rezidenco zaznamuje rokoko stil, z mogočnim terasastim stopniščem, ki vodi do francosko urejenega parka. Nato smo se odpravili proti domu, kamor smo prispeli v večernih urah.
Ela Plavec 1. b in Melanja Kropec 1. a
Ekskurzije 2013/2014
Ekskurzija v Budimpešto
V mesecu aprilu smo v okviru obveznih izbirnih vsebin dijaki odpotovali v Budimpešto in k Blatnemu jezeru. Dve destinaciji, ki jih nekako skoraj moraš obiskati.
Odpravili smo se v petek zjutraj. Sledila je dolga vožnja naravnost do Budimpešte, kjer smo se najprej povzpeli na čudovito razgledno točko. Tam smo si lahko ogledali večino mesta in ločili Budim in Pešto, med katerima se je vila mogočna Donava. Po ogledu Trga junakov so nas odpeljali v središče, kjer smo se sprehajali skozi ulice in med danim prostim časom sami začutili utrip mesta. Rečeno nam je bilo, da je Budimpešta odlično mesto za nakupovanje, kar smo takrat tudi izkusili. Proti večeru smo se odpeljali v naš hotel, kjer smo odložili stvari, nato pa odšli na večerjo. To je bila res zanimiva izkušnja, saj so nas odpeljali v tipično madžarsko restavracijo oziroma »čardaš«. Ves večer so na odru plesali in igrali madžarsko glasbo, nam pa so stregli tipične jedi, ki niso bile zgolj paprikaš. J Na koncu večerje smo se na oder povzpeli tudi mi. Zapeli smo V dolini tihi, da so tudi Madžari slišali nekaj slovenskega.
Naslednji dan smo se že zgodaj odpravili na preostale oglede, najprej Budimski grad, Matijeva cerkev in Ribiška trdnjava, ki vsi stojijo na tako imenovanem grajskem hribu. Znova se nam je ponudil lep razgled na mesto, pa tudi same stavbe so bile resnično vredne ogleda. Sprehodili smo se tudi čez mestni park in peljali čez vse pomembnejše mostove preko Donave.
Nato smo se že vozili v smeri Blatnega jezera. Tja smo prispeli zgodaj popoldne. Velikost jezera nas je vse presenetila. Skoraj smo imeli občutek, da gledamo morje. Imeli smo čas za kosilo, ki smo ga izkoristili tudi za hiter ogled objezerskih vasic in stojnic. Nato smo se z avtobusom še nekaj časa vozili okoli jezera, pri čemer nas je super vodička Tina, ki nas je spremljala že ves izlet, seznanjala s podatki o jezeru in okoliških dejavnostih.
Po tem smo se usmerili samo še proti Slovenski Bistrici. Tja smo nekoliko utrujeni prispeli v večernih urah. Kljub temu da je bila ekskurzija precej kratka, se mi zdi, da smo videli in spoznali ogromno novega ter zanimivega. Poleg tega so ekskurzije vedno način bolj sproščenega druženja s sošolci, ki se ga tudi po povratku še dolgo spominjaš.
Vesna Lešnik, 3. b
Ekskurzije 2012/2013
Sledila je takojšnja panoramska vožnja po mestu ob reki Ren. Köln smo raziskali tudi peš in si podobno ogledali znamenito mestno katedralo iz 12. stoletja, ki je danes zaradi smoga neprivlačno umazane barve. Spoznali smo pikantno zgodovino čarovniških procesov v srednjem veku in se s »čarovnicami« tudi fotografirali. Cerkev smo individualno raziskali tudi od znotraj, odkrivali veličastno gotsko arhitekturo ter domnevne relikvije svetnikov.
Po zgodovinskem uvodu smo spoznali tudi utrip sodobnega mesta Köln, ki strastnemu nakupovalcu ponuja kar obsežno paleto izdelkov. Od znamenitih kölnskih oziroma kolonjskih vodic do izbranih parfumov, ki jih zaradi dragocenosti prodajajo po kapljicah za milijone dolarjev. Na trgu pred katedralo smo občudovali sedeže gurujev mode, kot so Louis Vuitton, Lacoste in vse, kar skriva magično število 4711.
Na sprehodu po mestu smo videli tudi številne druge znamenitosti, kot so mestna hiša s trgom, ki ga trenutno prenavljajo, majhne hišice v severnoevropskem slogu, spremenjene v mini hotele ter pivnice, ki ponujajo znameniti Kölsch z istoimenskim dialektom.
Na vrsto je prišlo tudi fotografiranje ob reki Ren, ki je glede na svoj sloves največje evropske plovne poti precej neveličastna.
Potovanje smo nadaljevali mimo Aachna, Maastrichta ter končno prispeli na naš glavni cilj – v Belgijo. Prepustili smo se vožnji po prostrani, francosko govoreči Valoniji s prevladujočimi francoskimi kulturnimi značilnostmi. V zgodnjih popoldanskih urah smo prispeli v belgijsko, bolje rečeno evropsko, prestolnico Bruselj, nenavadno zmes nizozemske, francoske ter nemške tradicije. Med krožno avtobusno vožnjo po mestu smo videli največje mestne znamenitosti: trg Sabblon, vrhovno sodišče ter kraljevo palačo Palais Royal. Nato smo mesto raziskali še peš: trg Grand Place z impozantnimi zgradbami, kot so Hộtel de Ville (mestna hiša), Maison du Roi (kraljeva hiša) ter Le Piegon (belgijska rezidenca Victorja Huga). Sprehodili smo se mimo številnih trgovin z belgijskimi simboli: izložb z znamenito begijsko čipko, pivnic z nešteto vrst belgijskega piva ter prodajaln slastnih belgijskih vafljev, ki razorožijo tudi največjega »antisladokusca«. Seveda ni smelo manjkati niti fotografiranje ob najbolj nenavadnem in na nek način provokativnem simbolu Bruslja – kipu Maneken Pis – fantku, ki lula. Okoli tega bizarnega primerka belgijske umetnosti je napletenih nešteto teorij in pojasnil o njegovem nastanku. Danes je original shranjen v muzeju Musee de la Ville de Bruxelles, saj je bil v svojem par stoletij dolgem obstoju že večkrat žrtev najbolj nedoumljivih posegov v njegovo 61 centimetrov visoko bronasto telo.
Naš začasni domek, hotel Ibis Brussels of Gand Place, je stal prav v centru mesta, nedaleč od glavnega trga.
Za konec čudovitega dne smo si privoščili še tipično belgijsko večerjo v restavraciji Chez Leon sredi očarljivega labirinta belgijskih uličic. Njihovo hrano, ki je v bistvu francoska kuhinja, je nemogoče opisati z besedami. Lahko rečem le, da smo bili skrajno razočarani, saj smo dotlej celo življenje živeli v velikanski zmoti, misleč, da vemo, kaj je hrana. Francoska kuhinja je tisto, kar v nebesih jedo ob največjih praznikih.
Torek, 26. marec 2013 – Evropski parlament, Atomium, Waterloo in Luksemburg
Tretji dan naše ekskurzije je bil podobno natrpan kot ostali. Že po zajtrku smo pešačili do bruseljske »evropske četrti«, tako rekoč mesta v mestu, kjer se nahajajo sedeži vseh glavnih institucij Evropske unije. Sprejeli sta nas asistentki slovenske poslanke v Evropskem parlamentu gospe Romane Jordan. Vse tri so nam na poučen način predstavile svojo vlogo v tej naddržavni tvorbi ter nas seznanile z aktualnimi problemi, o katerih trenutno razpravljajo v Parlamentu.
Po tem poučnem obisku smo se zapeljali še do verjetno najbolj znane belgijske znamenitosti – Atomiuma. Ogledali smo si ga od zunaj, prav tako pa smo se podali v njegovo notranjost, ki močno spominja na nekaj vesoljskega.
Bruselj smo po tem doživetju zapustili. Naš naslednji cilj je bil Waterloo, kraj, kjer je Napoleon končal svojo fascinantno vojaško kariero. Preko 226 stopnic smo se povzpeli na grič, ki se ponosno dviguje nad ravno okolico. Kamor seže oko, se raztezajo širna polja, kjer se je pred stoosemindevetdesetimi leti v potokih pretakala kri 75.000 mladih Prusov, Francozov, Angležev, Nizozemcev ter številnih drugih narodov. Ogled stavbe, v kateri je rekonstruirana bitka, je bil srhljivo veličasten.
Sledil je še naš zadnji postanek – mesto Luksemburg v istoimenski državi. Sprehodili smo se skozi staro mestno jedro do soteske reke Petrusse, katedrale Notre-Dame ter Hộtel de Ville (mestne hiše). Vzeli smo si še čas za verjetno najdražje kosilo v Evropi ter absorbiranje mestnega duha.
Sreda, 27. marec 2013 – slovo
Naše potovanje po do tedaj nam neznanem kotičku Evrope se je žal izteklo. Polni novih izkušenj, znanja in vtisov, smo se izmučeni, a navdušeni, preko celotne Nemčije in Avstrije vrnili v našo domovino.
Monika Firer, dijakinja SŠSB
Kmalu so pariško predmestje »okusila« tudi naša stopala, ko smo se peš podali do najbližje postaje podzemne železnice z očitnim ciljem: Marsove poljane (Champ de Mars) s tristometrskim simbolom francoskega nastopaštva – Eifflovim stolpom. Ko smo zapustili podzemlje in zopet ugledali oblačno pariško nebo, nas je obstopila gruča afriških priseljencev, obdanih s spominčki Eifflovega stolpa vseh barv in dimenzij. Vedeli smo, da smo blizu. Ta biser industrializacije, mogočno vzpenjajoč se v neskončno modrino pomladanskega popoldneva, nas je osupnil ob prvem pogledu. Tu smo! Nič drugega Francije ne pooseblja bolj kot tristo metrov visoka litoželezna konstrukcija, pod njo pa na tisoče turistov, obdanih s pisanimi prodajalci bogvečesa iz stoterih držav nekdanje kolonialne gospodarice. Blišč, nadutost, povzpetništvo, glamur, teatralnost in vzvišenost, ki hodijo z roko v roki s skrajno bedo, krutim bojem za preživetje in prezrto revščino.
Povzpeli smo se na vrh stolpa in se zagledali v veličastno neskončnost Pariza, ki se brezmejno širi do obzorja.
Po obisku največje pariške znamenitosti je sledil sprehod po mestu ter večerja v turistični restavraciji Les Balcons. Ponovno smo »okupirali« pariški metro, saj naši radovednosti ni smel uiti Moulin Rouge, najslavnejši kabaret na svetu, ki je med zvezde povzdignil Henria Lautreca.
Sledil je žgečkljiv, a hkrati šokanten sprehod po pariški rdeči četrti do Montmartra, griča umetnikov. Z zadnjimi močmi smo se povzpeli po stopnicah, ki jim kar ni hotelo biti konca. Pričakala nas je spektakularna bela silhueta bazilike Sacre-Coeur (Sveto srce), ki kot pozorna mati bdi nad Parizom. Nad pariško nebo je že davno legla večerna spokojnost in na vrhu najvišje točke v mestu smo očarani spoznali, zakaj Parizu pravijo mesto luči.
Kradoma in tihoma smo vstopili v cerkev, skrivnosten opomin na francosko-prusko vojno, ravno med mašo. Mistično angelski glasovi redovnic, ki menda še danes štiriindvajset ur na dan molijo za duše umrlih, so se razlegali po mozaičnih stenah, osvetljenih s svetlobo sveč, ko smo se na moč nevsiljivo sprehodili po hramu miru. Prevevalo nas je posebno vzdušje, tudi ko smo izstopili iz bazilike in se ponovno zazrli v luči veličastnega mesta, za katerega se zdi, da nikoli ne preneha razkazovati svoje zavidljive veličine.
Ko je ogled mesta še dodatno povečal naš estetski apetit, je nastopil najprimernejši čas za obisk najpomembnejšega muzeja na svetu, ki hrani več kot 350.000 predmetov neprecenljive vrednosti –Louvra. Za celotno doživetje tega paradiža človeške umetnosti in zakladnice zgodovine na 60.600 kvadratnih metrih površine bi človek potreboval minimalno dva tedna, mi pa smo imeli le dve uri.
Takoj ob vstopu je bil naš cilj skoraj samoumeven: najti znamenito Mono Lizo s skrivnostnim nasmeškom. Kljub labirintu umetniških del, ob katerih mimogrede pozabiš na čas, smo jo kmalu našli, saj si za pravo pot moral le slediti največji gneči. Čeprav smo zmogli obhoditi le neznaten del muzeja, smo si dodobra napasli oči na italijanskih (od 13. do 16. stoletja), starogrški keramiki, etruščanski in rimski umetnosti, dih jemajočih grških kipih in egipčanskih sarkofagih. Videli smo nekaj najlepših, vrhunskih in najbolj znanih primerkov svetovne umetnosti, kot so kip Amorja in Psihe, Portret mlade ženske neznanega avtorja, Michelangelovega Umirajočega sužnja, kip Afrodite in fascinantno podobo Ramzesa II.
Preostanek popoldneva smo preživeli ob ogledu znamenite katedrale Notre-Dame, po zaslugi Victorja Hugoja verjetno najslavnejše cerkve na svetu, ter na vožnji z ladjico po Seni, kjer smo ponovno občudovali vse mestne znamenitosti. Sledila je zabava v parku, na otoku Sene, in sprehod čez Most umetnikov. Seveda nismo izpustili priložnosti za nakupovanje spominkov v trgovinicah ob reki. Večerjali smo v restavraciji na znameniti ulici Rivoli. Po večerji pa smo si (kot pravi Parižani) privoščili snobovski sprehod po Elizejskih poljanah.
Najzanimivejši grob na pokopališču pa zagotovo pripada Victorju Noirju, francoskemu novinarju, ki je bil usmrčen leta 1870. Namesto klasičnega groba Noirjevo poslednje počivališče pokriva bronasti kip naravne velikosti, ki precej realistično prikazuje njegovo mrtvo telo. Umetnik je ob upodobitvi telesa rahlo dvignil Noirjevo moškost, ki je danes zaradi številnih dotikov precej obrabljena. Legenda namreč pravi, da mora vsaka ženska pobožati njegov intimni predel ter ga poljubiti na lička, kar naj bi povečalo plodnost in prinašalo divje spolno življenje.
Po ogledu tega skrajno nenavadnega kraja smo se z vlakom (t. i. RER) odpeljali do versajske palače. Ludvikov umetni raj je nemogoče opisati z besedami. Prav tako kot Louvre ga je nemogoče doživeti v par urah, niti tednih ali letih. Po ogledu notranjosti dvorca smo povsem razumeli ljudi, ki raziskovanju in proučevanju te največje arhitekturne stvaritve posvečajo celo življenje, pa tudi ljubosumne vladarje, ki so Ludvika XIV. prav bedno imitirali. Že sama palača je tako rekoč svet zase, ta najrazkošnejša stvaritev človeštva, ki je povzročila propad velike Francije in sprožila najznamenitejšo, najvplivnejšo, najpomembnejšo in najbolj krvavo revolucijo zgodovine.
Ogled notranjosti versajske palače nas je zaradi preobilice vizualnih dražljajev do popolnosti izčrpal, potrlo pa nas je dejstvo, da si nismo mogli ogledati najimenitnejših vrtov na svetu. Tako smo dobili utemeljen razlog, da se v Francijo vrnemo ob prvi priložnosti.
Čakala nas je nočna vožnja nazaj proti domu. Hladna romanska mrkost je ohladila naše vroče slovanske duše ter nas za trenutek pustila v popolni harmoniji. Z vsakim kilometrom so se doživetja teh dni iz zavesti počasi prelivala v spomine. Bližali smo se nekoliko toplejši, na hitro ozeleneli, prijaznejši, neznatnejši in veliko bolj skorumpirani domovini Sloveniji …
Ekskurzije 2011/2012
V četrtek, 19. aprila, smo se zbrali pred šolo in naša pustolovščina se je začela. Avtobus nas je odpeljal proti ljubljanskemu letališču in v popoldanskih urah smo že leteli šest kilometrov nad trdimi tlemi. Že na sami poti smo imeli priložnost občudovati fascinantno angleško podeželje, ki je švigalo mimo nas, in poslušati ljubko zveneč angleški naglas.
V večernih urah smo se naselili v hotelu Travelodge v Londonu. Večerjo smo pohrustali v bližnjem pubu, nato pa utrujeni od dolge poti popadali v hotelske postelje. Zjutraj nas je že čakal slasten angleški zajtrk – umešana jajca, fižol in slanina – veliko slanine! In seveda borovničevi muffini ter pomarančni sok.
Po zajtrku smo na lastni koži izkusili vrvež tega 14-milijonskega mesta. Organiziran smo imeli tudi triurni avtobusni ogled mesta; ustavili smo se pred slavno Buckinghamsko palačo, kjer smo doživeli menjavo častne kraljeve straže. Ogledali smo si Westminstrsko opatijo, kjer je bilo krščenih, poročenih in pokopanih največ angleških kraljev in kraljic. Videli smo prelepo katedralo Sv. Pavla, slavni Trafalgar Square z Nelsonovim spomenikom ter Picadilly Circus.
Naslednja stvar na našem nabito polnem urniku je bila vožnja z londonskim očesom (London Eye), kar je bila vznemirljiva izkušnja. Po ogledu Londona s ptičje perspektive, smo se ustavili v Narodni galeriji, kjer smo poleg drugih odličnih primerkov svetovne likovne umetnosti občudovali tudi znamenite Sončnice Vincenta van Gogha. Sledilo je nakupovanje spominkov za sorodnike in obisk kitajske četrti v okrožju Soho. Po borbi z nesramno spremenljivim angleškim vremenom smo končno vstopili v muzej voščenih lutk Madame Tussaud’s, kar je bilo za marsikoga izmed nas vrhunec tega dne. Fotografirali smo se s slavnimi iz sveta glasbe, športa in politike, kot so npr. Rihanna, Marilyn Monroe, Barack Obama, Johnny Depp, Brad Pitt in celo Adolf Hitler. Do hotela smo se peljali s podzemno železnico, kjer smo še enkrat izkusili hiter tempo življenja v Londonu. Večerjali smo v prisrčnem, kar dvesto let starem pubu, posvečenem princu Albertu. Uživali smo v angleški tradicionalni hrani, t. i. »fish and chips«.
Naš tretji dan v tem multikulturnem raju je bil podobno natrpan kot drugi. Takoj po zajtrku smo skočili na podzemno in se odpeljali do veleslavnega The Tower of London. Tam smo ostali kar nekaj časa, čeprav smo doživeli toliko zanimivega, da bi lahko ostali kar cel teden. Veličastna trdnjava skriva namreč pravo bogastvo – kraljeve dragulje, dragoceno zbirko kronskih draguljev, žezel in drugih zlatih okraskov, vse do največjega diamanta na svetu (velik je kot kakšno srednje veliko jajce). Videli smo tudi slavna vrata, skozi katera so v preteklosti vozili zapornike ter srhljiv Bloody Tower, kjer je bilo mučenih in obglavljenih toliko političnih zapornikov. Čisto po naključju smo bili priče dvigovanju znamenitega Tower Bridgea, ki je trenutno pobarvan modro.
S težkim srcem smo se poslovili od tega zgodovinskega paradiža in se kmalu za tem vkrcali na ladjico, ki nas je po Temzi odpeljala do ljubkega Greenwicha. Povzpeli smo se na griček, kjer stoji gmota aluminija, ki predstavlja začetni, greenwiški poldnevnik. Samo še dva koraka in že smo bili za zahodni polobli! V Greenwichu smo si ogledali tudi kraljevi observatorij in se sprehodili skozi pomorski muzej. Prosti čas smo izkoristili za krajši pobeg na greenwiško tržnico. V tem kraju je neverjetno dobro ujet duh mesta. Turistu se ponuja hrana s celega sveta: od sušija do mehiške paelle, od karibske kuhinje do etiopske nacionalne hrane in še in še. In vse to za pičel funt ali dva. Po omenjenih gurmanskih užitkih smo se sprehodili še po edini pešpoti pod Temzo. Nazaj smo se zopet peljali z metrojem.
Popoldne smo izkoristili za nakupe na znameniti nakupovalni ulici Oxford Street. Po večerji v še enem prekrasnem londonskem pubu smo se izčrpani, a zadovoljni, vrnili v naš hotel.
Četrti dan je bil namenjen pakiranju, medsebojnemu izmenjavanju vtisov, evakuaciji iz hotela, ker je nekdo zažgal brisačo ter poti domov.
London je mesto, ki ima preprosto vse. Sto trideset različnih kultur, ki živi v neverjetni slogi, gostoljubne in najprijaznejše ljudi na svetu, odlično hrano in predvsem – življenje. Mesto je nasičeno z energijo, dinamiko in vrvežem (v dobrem smislu). Ampak, da ne bom izpostavljala samo dobrih stvari – naša potovalna skupina se je zadnji dan soočila z grozljivim dogodkom, ki ga ne privoščimo nikomur in ki nas je vse spravil v slabo voljo: odhodom.
Monika Firer, 2. a
Zatisnili smo oči, dokler nas ni vodička opozorila na čudovit razgled na gore. Videli smo tudi zelo znano smučarsko središče Schladming. Peljali smo se tudi mimo Mozartovega mesta, Salzburga.
V polnem pričakovanju smo se »prilepili« na stekla avtobusa, ko smo končno prispeli v München. V mesto smo vstopili skozi vrata Karlstor, ki so na zahodni strani starega obzidja.
Seveda smo se hoteli sami prepričati, ali je to res. Najbolj nas je zanimalo, kako bodo izvedli poskus s strelo. Ne le, da smo videli strelo, le-ta je celo udarila v kletko, v kateri je sedel eden izmed zaposlenih.
Proti večeru smo se odpravili v hotel. Zjutraj smo se napotili proti vsem dobro znanemu koncentracijskemu taborišču Dachau. Najprej smo opazili napis na vratih: »Delo osvobaja!« Vse je šokiralo ravnanje takratne oblasti z Židi in ostalimi narodi. Spoznali smo, kakšne grozote so se dogajale v tistem času ravno na mestu, kjer smo v tistem trenutku stali … Vsakemu je dvourni ogled taborišča dal pošteno misliti.
Po povratku na trdna tla smo se odpravili do U-Bahna – podzemnega vlaka. Vkrcali smo se in se odpeljali na drug konec mesta.
Še enkrat smo si ogledali mesto in spet je vsak našel kaj novega in zanimivega. Najbolj so bili zanimivi fantje, ki so praznovali tradicionalno fantovščino, zanimivo je namreč bilo, da so se morali po mestu sprehajati v ženskem spodnjem perilu.
Polni novih izkušenj smo se odpeljali proti naši Sloveniji. Na avtobusu smo obujali spomine in si pripovedovali, kaj zanimivega smo videli.
Čeprav smo videli le majhen del mesta, smo prepričani, da te ekskurzije ne bomo pozabili.Ogled galerije slikAleksandra Leskovar
Polni čudovitih doživetij in spominov smo se dijakinje in dijaki Srednje šole Slovenska Bistrica vrnili z nepozabne ekskurzije po pravljični Švici.
Za zgodnji začetek konca tedna smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili doživetjem naproti. Pot nas je vodila skozi Italijo do Lugana ali švicarskega Monte Carla, v katerem nas je čakalo sončno vreme, zelo primerno za ogled mestnega jedra. Ko nam je kasneje bilo že zelo vroče, smo se odpravili v cerkev, v kateri smo se prijetno ohladili. Še isti dan smo se posladkali v muzeju čokolade, v katerem smo si ogledali njeno izdelavo nekoč in danes. Saj veste, da velja švicarska čokolada za eno najkakovostnejših v svetovnem merilu, zato smo jo nakupili v ogromnih količinah, a žal Slovenije ni dočakala. Preden smo se namestili v hotelu, smo si ogledali še Luzern. Tam nam je vodička predstavila zanimivo zgodovino enega najbolj fotografiranih objektov Švice – Kapellbrücke, lesenega mostu s stolpom. Ustavili smo se ob razlitju reke Reuss, kjer smo lahko uživali v prečudovitem pogledu na jezero, gore in mesto. Zvečer nas je zabavala animatorka, ki je za nas pripravila različne igre.
Ko smo naslednji dan prispeli v Zürich, nas je presenetil dež, a nas to ni ustavilo pri ogledu raznih znamenitosti. Posebej so nas pritegnile izložbe dragih blagovnih znamk in slastni piškotki ‘luxenburgerli’. Premočeni in utrujeni smo se z ladjico podali pod Renske slapove, kjer smo se neizmerno zabavali.
Prenočili smo v Avstriji, od koder smo se skozi Liechtenstein podali nazaj v Švico in se skozi sotesko Via Mala zapeljali do znanega švicarskega prelaza na višini več kot 2000 metrov. Tam smo imeli priložnost občudovati neokrnjeno naravo, opazili smo svizce in gamsa ter se z otroškim navdušenjem kepali v kratkih rokavih. Naša zadnja postojanka je bil St. Moritz, ki bi ga lahko v nedeljo popoldan opisali tudi kot mesto duhov. Drugače pa je znano predvsem po sončnih zimah in bogatih počitnikarjih, ki se tam radi razvajajo z nakupovanjem v dragih trgovinah. Nekateri bi dodali še, da je znano po poceni kavi, saj zanjo odštejete le 17 evrov. Od tam nas je čakala le še trudna in dolga vožnja do doma.
Švica se nam je v spomin vtisnila kot dežela mnogih naravnih bogastev in kulturnih znamenitosti. Ekskurzija je bila idealna priložnost za druženje in spoznavanje drugačnega načina življenja. Osupnili sta nas tudi prijaznost tamkajšnjih ljudi in odprtost do turistov, ki brezglavo hitijo naokrog v iskanju novega in zanimivega.
Turistični agenciji Palma in vsem profesorjem, ki so nas spremljali, se iskreno zahvaljujemo za to nepozabno doživetje. Veselimo se novih druženj.
Živa Očko, Patricija Šošter in Mojca Zotler, 1. b
Ekskurzije 2010/2011
KOLOSEJ:
- Ob ustanovitvi Koloseja so igre trajale 100 dni.
- Sprejel je 55.000 ljudi.
- Imel je 80 izhodov.
- Imel je dvojna vrata (vrata življenja, vrata smrti).
- Izpraznil se je v 3 minutah.
- Material iz Koloseja so uporabili za izgradnjo cerkva.
- Imel je 5.000 stopnišč.
- Imel je streho, ki se je ob lepem vremenu odprla.
- Pred gladiatorskimi igrami so živali stradali, da so dobile večjo željo po hrani in tako hitreje napadle gladiatorja.
- Ženske so sedele višje kot moški, da ne bi motile predstave s klepetanjem.
BAZILIKA SV. PETRA:
- Grobnica sv. Petra je iz 1. stol. n. št.
- Je največja krščanska cerkev na svetu.
- Kupola v cerkvi je po premeru dolga 42 metrov.
- V njej je pokopano 168 papežev.
- Papež Gregor VIII je zapravil toliko denarja, da mu na koncu niso dokončali grobnice.
- Ima 5 vrat.
- Vsaka vrata imajo svoj pomen (ena izmed njih so tudi Sveta vrata).
- Sveta vrata odprejo samo takrat, ko je sveto leto.
- Kadar papež razglasi sveto leto, za božič trikrat potrka na vrata in ko potrka tretjič, začno nanje udarjati s tramom, da jih razbijejo. Zdaj je na vratih pribit križ, ki se ga lahko verni ljudje dotaknejo in za trenutek ustavijo svoje misli.
- Papeževo častno stražo sestavljajo moški, ki prihajajo iz Švice, visoki morajo biti okoli 178 cm, stari od 19 do 25 let, služijo pa od 2 do 20 let.
- Ko papež umre, kardinali po navadi tajno glasujejo, zaprti v Sikstinski kapeli. Če papež še ni izvoljen, lističe sežgejo na mokri slami, če pa je izvoljen, sežgejo samo lističe – tako nastane bel dim.
- V baziliki je ograjeno območje, ki prikazuje dolžine ostalih velikih cerkev v Evropi.
- V njej je pokopanih 6 žensk.
RIM:
- Ko je Mussolini tlakoval ceste v Rimu, je prekril cel kup ostankov starih civilizacij.
- Spomenik v počastitev italijanske združitve (leta 1861) Italijani imenujejo kar Torta.
- Nasproti Beneške palače so kasneje zgradili enako zgradbo.
- Na ulicah je veliko ilegalnih prodajalcev, od katerih ni dobro kupovati, kajti ne dobiš računa, ki pa ga moraš pokazati policiji, da ne bi plačal kazni.
- Italijanska mafija je nastala zaradi zatiranja ljudi in krivičnih razsodb v prid višjemu vplivnemu sloju.
VATIKANSKI MUZEJ:
- V njem so poti dolge 7 km.
- V njem je tudi primer prave mumije ter primeri lesenih krst, kamor so jih odlagali.
2. DAN
NEAPELJ:
- V Neaplju so ljudje umirali doma, kajti če so umrli v bolnišnici, je bila njihova družina osramočena in smrt v bolnišnici je prinašala nesrečo.
- Prebivalstvo ne upošteva pravil.
- Mesto je zelo umazano.
- V njem je veliko kriminala.
- Je 3. največje mesto v Italiji z 1.200.000 prebivalci.
POMPEJI:
- Umazana oblačila so prali tako, da so jih namočili v urin, saj je urin očistil madeže, vendar je pustil vonj, zato so kasneje obleko namazali z glino in vse skupaj še enkrat oprali.
- Ljudje so urin kupovali, uvažal se je tudi kamelji urin.
- Penis – simbol za srečo.
- Ljudje hodili v javno hišo.
- Amfiteater je sprejel 20.000 ljudi.
- Bogatejši so sedeli spredaj.
- Odlitki ostankov trupel.
- Na ulicah so ljudje lahko privezali svoje konje na posebne prostore.
- Limone, ki tehtajo tudi 7 kilogramov.
- Trgovine s premičnimi vrati.
- Rešili so se le bogati meščani, sužnji so umrli, medtem ko so reševali svojo lastnino.
- Četrt prostitutk se je imenovala Lupanare, kar pomeni volkulja (ker so zavijale kot volkulje).
VEZUV:
- Delujoči vulkan, ki je 2.000 let nazaj uničil Pompeje.
- Zadnji izbruh leta 1944.
- Hefajst – bog ognja in vulkana.
- Od pobočju Vezuva je zgrajeno veliko vil, ki so večinoma v lasti mafijcev.
- Pobočje je še vedno v nevarnosti.
- Vulkan je bruhal lavo celo do 30 km visoko.
3. DAN – RIM
FONTANA DI TREVI:
- Dobila je ime po 3 cestah.
- Je v obliki ladje.
PANTEON (tempelj vseh bogov):
- Nastal je v 1. st. pr. n. št.
- V njem sta pokopana prva dva italijanska kralja.
- Streha ima 19 m široko odprtino.
- Danes je v njem Marijina cerkev.
ITALIJA:
- Republika Italija je nastala leta 1861.
- V Italiji obstajajo 4 mafijske združbe: CAMORA, COSA NOSTRA, SANTA CORONA SACRA in NDRAGHETA.
